Primorski dnevnik, 12. maj 1974
»Različne. Pri plezanju človek naglo pokaže svoj značaj. Neprimerno prej spoznaš, koliko je kdo vreden, kot v dolini. Morda ga v eni sami turi spoznaš bolje, kakor drugače v dolgih letih.«
Začudila se je. »Boste tudi vi mene tako naglo spoznali in jaz vas?«
»To je odvisno od okoliščin.«
»Se mar bojite, da bi vas kdo preveč spoznal in vam prehitro posvetil v dno duše?«
»Jaz že ne. Sem preprost tip in o sebi povem navadno tisto, kar mislim. Ženske ste bolj zadržane.«
»Jaz še nisem doživela, kar bi rada. Doma so me ovirali, kolikor so mogli. Večna skrb zame mi je bila odveč. Želim si življenja, rada bi nadoknadila, kar sem zamudila.«
»Lahko boste nadoknadili — vse pride ob svojem času, če je človek potrpežljiv in vztrajen… Pa kaj si sploh želite, saj imate vse kar potrebujete!?«
»Ni res. Vi še ne veste, kako bogati ljudje zatirajo svoje otroke. Česar si jaz želim, mi starši ne morejo dati…«
»In česa si želite?«
»Predvsem si želim neke posebne ljubezni, kakršne druge ženske ne morejo doživeti.«
Iz stene sta zaslišala jodlanje in zvenčanje klinov.
»Dobra sta Nemca,« je rekel Jože. »Kaže, da bosta preplezala smer v enem dnevu…« Potem je dvignil pogled iz dna in ga uprl v vitek, nekaj sto metrov visok steber, desno od Ladje. Na tihem se je zaklel, da ga bo preplezal. Že leto dni, preden so preplezali gorenjsko smer, ga je gledal iz nemške smeri. Ta steber ga je spremljal v sanjah. Bil je že pod njim in preplezal je za poskušnjo raztežaj. Kdove kdaj se bo čutil sposobnega za ta podvig? To bo nekaj najtežjega v triglavskem pogorju…
Zdramila ga je iz zamišljenosti. »Kakšne izkušnje imate z ženskami, Čop?» ga je vprašala z radovednim glasom.
»Kako to mislite? Kot gorski vodnik?«
»Ne, tudi drugače, če ne vprašam preveč…«
Vprašanje ga je presenetilo. Kako naj bi ji odgovoril? »Nimam veliko izkušenj,« je odkritosrčno odgovoril. »Kar pa jih imam, ne bi mogel o njih reči, da so slabe…«
»Dolgo se ne oženite. Pa imate vsaj dekle?«
»Za plezalca je najbolje, če ni oženjen. Imel sem dekle, pa me je zapustila, ker se je naveličala čakati.»
»Ali samo zato?«
»Pravzaprav ne samo zato… Želela je, da bi izbiral med njo in steno…«
»In vi ste izbrali steno?!«
»Seveda! Ne vem, ali sem jaz izbral steno ali stena mene…«
»Kako neumne so ženske! Če bi vi opustili plezanje, ne bi bil nikoli to, kar ste! Človek težko najde opravilo, v katerem lahko izrazi svoja najgloblja hotenja in svoje sposobnosti. Vi ste to našli, večini ljudi pa se to nikdar ne posreči.«
»Kako pa je z vami? Imate fanta?«
»Imela sem jih… Sedaj pa trenutno nimam nikogar. Nisem še srečala moškega, ki bi bil vreden moje ljubezni, čeprav jih precej leta okoli mene…«
Čop si je prižgal pipo. Na misel mu je prišel Sloki, ki se je kar naprej sukal okoli nje in ni mogel skriti, kako mu je dekle všeč.
»Mi ne verjamete?«
»Saj vam moram verjeti. Nimam pravice, da bi dvomil o vaših besedah.«
»Lepo za vas. Všeč ste mi, takole s pipo… in zadaj vrh Triglava… Takega sem si vas vedno predstavljala, ko so govorili o vas. Še vedno ne razumem, kaj je v človeku, ki zmore vzpon čez tistole Ladjo.» Primaknila je daljnogled k očem in gledala v steno.
»Volja, dekle! Človek pride povsod tja, kamor si resnično želi in hoče.«
»Res? Bom tudi jaz prišla, kamor bom hotela?«
»Tudi.«
»Se vam v življenju izpolni vse, kar si zamislite?«
»Jaz si želim zelo malo. Kar pa si želim, uresničim. Veste, mnogo želja pomeni mnogo skrbi.« Vstal je in pospravil nahrbtnik. »Če ste za to, greva naprej,« je dejal.
Šla sta po robu stene. Mestoma sta se vzpenjala po skali, včasih pa sta prečkala snežišča. Sonce je že tonilo, rob ledenika se je bleščal v barvi plamenov, gore v daljavi pa so bile vijoličasto rdeče. Karmen je bila zadovoljna. Čop je molčal in hodil naprej, ona pa bi se rada razgovarjala. Vendar si ga med hojo ni upala motiti.
Ko sta spet počivala, ga je vprašala: »Ali vam je moje govorjenje odveč? Kakšna se vam zdim, ko vas kar naprej kaj sprašujem?«
»Lepa.« Bila je presenečena. »Čop, ali se sedaj malo šalite?«
»Prav nič. Ali ni s tem vse povedano?«
»Naj vam verjamem. Hvala, No, kakšna pa sem še?… Malo ugibajte, da bom vedela, kako poznate ženske.«
»Rekel se vam, da jih ne poznam. Ukvarjam se v glavnem s skalami, se pravi, sam s seboj, kot je dejal včasih Jug.«
»Sem vam mar všeč?«
»Seveda! Če mi ne bi bili, vam ne bi bil vodnik!«
»Ali vam je Pavla tudi všeč? Saj plezate z njo!«
»Tudi. Toda ona mi je všeč drugače. Nisem njen vodnik. Pavla zna voditi sama sebe in celo druge. Z njo včasih preplezava skupaj kaj težkega.«
»Samo plezata?» je pomenljivo vprašala.
»Samo plezava! Kaj pa naj bi še?!«
»Oprostite. Kar govorim, so govorice, babje čenče… Sem in tja vas opravljajo.«
Čop se je zasmejal: »Kar naj me, če nimajo drugega dela. Mislite, da naju ne bodo? Pravzaprav vas, ker je meni tako in tako vseeno… Nihče nima tega, kar si želi, in večina jih pometa pred tujim, ne pred lastnim pragom…«
»Tudi meni je vseeno. Prepuščam se času. Vse, kar bodo govorili v zvezi z vami, mi bo v ponos…«
»Potem ni problema.«
»Naj se vrnem nazaj. Moji znanci pravijo, da je prijateljstvo med moškim in žensko nemogoče, da se slej ko prej spremeni v ljubezen. Zanima me, kaj vi menite o tem?«
»V to ne verjamem. Verjamem v prijateljstvo. To je vredno več kot ljubezen.«
Na robu stene, od koder sta lahko sledila prizadevanju Nemcev, sta sedla. Prusik in Szalay sta premagovala zadnjo izstopno preveso. Zabijala sta kline in se počasi izvijala iz mračnega objema skalovja. Ko sta se končno privlekla čez previsno mesto in sta na robu stene zajodlala, je Čop dejal: »Zdaj sta v Triglavu nepreplezana samo še Jugov steber in steber onstran Ladje.«
