Primorski dnevnik, 11. maj 1974
Smejali so se in srkali gosto, sladko tekočino, ki jim je naglo razplala kri po žilah, da so bili vsi Židane volje.
Nemca Prusik in Szalay sta v Vratih čakala na vreme za svoj vzpon. Nista se sprijaznila s tem, da so ju skušali prehiteti samo za nekaj dni. Brezpogojno sta hotela imeti svoje smer. Dokler se ni vreme ustalilo, sta vsak dan odhajala v Stenar, kjer sta se v spodnjem težavnem delu urila v tehničnem plezanju, zvečer pa poslušala Torkarjevo harmoniko in otožne slovenske pesmi. Morala sta pohvaliti skalaški vzpon, čeprav je bil malce dolgotrajen. Pridružila sta se mnenju, da gre za izjemen podvig, ki dokazuje zrelost slovenskih plezalcev. Joža, ki je imel dopust, je ostal v Vratih, »skalaši«, ki so bili zvečine po službah, pa so s Pavlo in Mihom vred odšli v dolino. V koči je ostala tudi Karmen. Veselo so se ji svetlikale oči, ko je ugotovila, da se bosta s Čopom končno le lahko domenila za turo. Njen oče, krepak gospod, star malo nad petdeset let, ki je bil vse življenje planinec in lovec, je povabil Joža na večerjo. Po večerji so se pri kozarcu vina pogovarjali o ljudeh in gorah.
Oče se je obrnil k Jožu: »Gospod Čop, gorski vodnik ste in fant od fare, zato mi lahko svetujete, če vas nekaj vprašam.«
»Kar vprašajte!«
»Veste, tale moja nadebudna hči, ki je pravkar končala študij na univerzi, si je vtepla v glavo, da bo postala alpinistka. Najbrž je podedovalo to nagnjenje po meni. V mladih letih sem obredel precej gora, zdaj pa me s puško rado zanese med gamse. Zanima me, če ni že nekoliko pozno zanjo in prenevarno … Pa tudi prešibka je…«
Čop je prenesel svoj zvedavi pogled z očeta na hčerko: »Za tistega, ki si nekaj resnično želi in hoče, ni nikdar tako pozno, da bi bilo prepozno. Lahko bi plezala. Močna je, če ima pogum in voljo, se bo navadila.«
»Kajne da, gospod Čop, da sem dobra!« Dekletu je obraz kar zasijal.
»Če je tako, se še nismo vsega zmenili. Vi ste gorski vodnik, ki ve, kaj hoče in svoj posel obvlada. Prosil bi vas, da bi mojo hčer peljali v gore. Skratka, malo bi jo vodili po nadelanih poteh, potem pa tudi v steno…«
Joža jo je od strani pogledal in odgovoril z resnim obrazom: »Ne vem, kako bom s časom… Nekaterim sem že obljubil, da jih bom peljal v steno. Pa tudi tega ne vem, kako bi se z njo ujemala. Veste, jaz sem železar in ne profesor… Morda bi lahko dobili kakšnega boljšega,« se je izgovarjal, ker je vedel, da človek ne sme nikoli prenaglo zgrabiti za ponujeno, še manj pa pokazati, da mu je stvar resnično všeč.
»Koga pa mislite, no? Vi poznate plezalce,« je dejal mož molče presenečen.
»Slokega bi vam predlagal.«
»Ne, tega pa ne!« je naglo odkimal in tudi dekle je napravila nezadovoljen obraz. »Preveč ga poznam in že dovolj dolgo…«
»Drugega pa za sedaj ne vem.«
»Veste, najbolj bi bil zadovoljen z vami. Plačal bom dobro, mnogo bolje kot tisti, ki jih zdaj vodite po gorah.«
»Ne gre za denar, rad ustrežen poštenim ljudem, če le morem. No, saj sem jih že mnogo prepeljal čez steno, bom pa še vašo…« Segla sta si v roke.
»Gospod Čop, pri vodstvu tovarne bom uredil, da boste brez težav imeli v sezoni brezplačen dopust in da vas bodo cenili, kot zasluži človek vaših vrlin. Zelo vas spoštujem. Ne samo zaradi vaših uspehov v steni. Tudi kot delavca in človeka!«
»Papa, ti si čudovit!» je zažarela Karmen. »Moram te poljubiti! Tako sem ti hvaležna…« Prijazno se je stisnila k očetu, ki ni mogel skriti veselja, da se bo vsaj za nekaj časa otresel skrbi za zaposlitev hčere, svoje ljubljenke. Tudi doma bo mir. Z mamo sta bili v nenehnih sporih zavoljo sestre in mlajšega brata ali pa kar tako, da ni bilo dolgčas pri hiši.
»Karmen, jutri začneta. Glej, da boš Čopa ubogala in da ne boš uganjala samovolje!«
»Ne bom, papa!«
»Ne bojte se zanjo,« je dejal Čop.
»Saj tudi, če bi hotela trmoglaviti, ne bo mogla. Skala slej ko prej nauči vsakogar ponižnosti. Veste, morala se bo naučiti ukazovati sama sebi.«
»Že večkrat sem ji rekel, da tistim, ki ne znajo ukazovati sebi, ukazujejo drugi!« je potrdil mož.
»No ja, gospod, gora jo bo naučila marsičesa. Jaz bom samo vodnik. Lahko mi zaupate, varno jo bom pripeljal tja, kamor si bo želela.«
Zadovoljni so se razšli: Joža s tisočakom v žepu, ki je veljal za predujem, hči z upanjem na pustolovščine, kakršnih si ni moč privoščiti v mestu; oče pa z zavestjo, da ni vrgel stran denarja, kar se mu je pri njegovih ženskah pogosto dogajalo.
Naslednjo jutro se je vreme zjasnilo. Nemca Prusik in Szalay sta že zgodaj odšla v steno. Joža je zanimalo, katero smer bosta ubrala, zato sta šla s Karmen za njima. Pod steno sta obstala in sedla. Gledala sta z daljnogledom. Nemca sta vstopila v sredini stene, tam, kjer je bila začela Pavla. Po raztežaju navpičnice sta zavila v poševne police, na desno pod Sfingo, odondod pa sta plezala kar naravnost, Čop je bil presenečen, kako sta Nemca našla prehod tam, kjer so »skalaši« že večkrat načrtovali smer. Nemca sta dobro plezala, če sta na kakšni polici obstala, sta zajodlala.
»Ne vem, če se ne veselita prezgodaj,« je dejal Čop. Počivala sta precej visoko. Tam sta igrala na orglice.
»Saj plezanje ne more biti tako strašna zadeva,« je rekla Karmen. »Tako dobre volje sta!«
»Seveda sta dobre volje. Ampak ta dva znata plezati. Sicer pa je pravo plezanje izraz moči in veselja, če delaš tisto, za kar si sposoben, ne moreš zabresti v težave.«
Pustila sta Nemca v steni in se čez Prag namenila na Triglav. Karmen je dobro hodila. Ni bila preveč zgovorna in tudi ne premalo, vso pot pa ga je opozarjala na to, da je prava ženska. Jožu je bilo všeč, da vodi dekle, ki mu je simpatično. Sploh se je kot gorski vodnik izogibal ljudi, ki mu niso bili pri srcu in ki jim tudi on ni bil všeč. Preveč nepredvidenega se lahko zgodi v gorah, čemu bi se vezal s človekom, ob katerem bi v kritičnem položaju ugotovil, da sta si obojestransko zoprna! Zavila sta po robu ledenika. Naučil jo je, kako se hodi po snegu, potem pa jo je peljal na nekaj mest, od koder se je videlo v steno. Zanimalo ga je, kako napredujeta Nemca.
»Kakšne izkušnje imate z ljudmi, ki jih vodite čez steno?« ga je vprašala.
