
Primorski dnevnik, 14. maj 1974
Pokazal ji ga je z roko, ni ji pa omenil, da ga namerava preplezati on sam. Zaslišala sta igrive zvoke, podobne plesu čebel nad cvetjem in vrtinčenju meglic nad skalami. Nemca sta igrala na orglice in se objemala, vsa srečna, da sta opravila nekaj velikega.
»Vsa čast jima!« je dejal Čop. Počakala sta, da sta Nemca odšla čez ledenik. Gledala sta sončni zahod in molčala. Bleda, velika krogla je drsela naglo v čad nad zahodnimi gorami. Šele ko je hladno zavelo, sta se napotila navzgor, do podstene vrha Triglava. Sneg je bil zdaj trd, zlizan in spodrsljiv.
»Ali naj vam dam roko?« je vprašal.
»Ne, saj bo šlo,» je dejala, čeprav se je bala, da ji bo spodrsnilo. Potem sta prišla na zelo strm in zlizan led. Snežišč ni bila vajena in je imela občutek, da se bo vsak hip zapeljala navzdol. Dal ji je roko. čutila je, kako toplota burno prodira vanjo in ji teče po vseh žilah. Se mar tudi ona tako razliva vanj? Čeprav je pazila, je zdrsnila. Ujel jo je. Kljub temu pa se je vsa tresla ob misli, kako bi se kotalila po strmem snežišču.
»Res je nevarno. To bova napravila drugače. Kratko malo vas bom nesel čez to snežišče, pa bo!«
»Ne, saj ni treba!« se je branila.
»Raje me poslušajte. Od večje teže se čevelj globlje ugrezne v sneg, poleg tega pa imam jaz drugače okovane čevlje.«
Dvignil jo je v naročje in se napotil z njo čez plaz. Ko je začutil njene roke okoli vratu in se je po naključju njen obraz dotaknil njegovega, se je spomnil Tince. Bilo je prekleto omamno takrat in tudi zdaj… Ženska ti da moči, ki jih niti ne slutiš… Kako čudno je to… Če imaš žensko v naročju, te nehote prime, da bi jo kar položil…
Kmalu je bil z njo čez nevarno strmino. Naklon se je zmanjšal, on pa je ni odložil. V naročju je utihnila in čutil je, kako ji prija. Ko jo je dvignil od tal, in si naprtil odgovornost za oba, jo je bolj prevzelo, kot začudilo. Zamižala je in pritisnila glavo k njemu. Čutila je, kako sunkovito sope, ko premaguje silovit napor, in kako mu drsijo s čela znojne kaplje. Ko je že vedela, da je dovolj in že preveč, ni niti z gibom pokazala, da bi rada na tla. Počutila se je srečna. On pa je zakoračil z njo prek vse strmine do srede ledenika, dokler nista bila v dolini, od koder se je bilo treba že rahlo vzpenjati. Tu jo je odložil in nekajkrat globoko zajel sapo.
Obstala je in se zagledala vanj z začudenimi očmi. »Zakaj ste me nesli tako daleč?«
»Saj ni bilo tako daleč, če mi verjamete ali ne, izgubil sem občutek za čas in tudi vaše teže nisem čutil… Zdelo se mi je, da bi vas takole lahko nosil vse življenje in skozi smrt…«
»Ljudje počnemo marsikaj, česar ne razumemo…« je počasi dejala. »Smo ujetniki sil, ki se igrajo z nami, čeprav mislimo, da se igramo mi… «
Napotila sta se naprej. Na gorovje se je naglo zgrinjal mrak. V koči so se prižigale luči, v daljavi je izzvenelo nekaj samotnih vriskov, kar je pomenilo, da ljudje iščejo zavetje. Pogreznil se je vase in umolknil. Drobencljala je za njim in si skuša urediti vtise. Kar je doživela, je bilo za besede preveč. V samotni sledi dveh, ki se je nenadoma združila v eno in spet spremenila v dve sledi na planjavi ledenika, je ležala uganka prihodnosti.
V gorah je zapadel prvi sneg. Karmen ni več prihajala. V lepih jesenskih dneh sta napravila nekaj lažjih pohodov, vzpon čez steno pa sta preložila na naslednje leto. Na gorskih poteh je Joža srečal mnogo žensk, toda takšne, kot je bila Karmen, nobene. Sprva mu ni niti na misel prišlo, da si dekle želi z njim ljubimkati ali da goji do njega kakšna globlja čustva. Kmalu pa je ugotovil, da se je zmotil in da pravzaprav ne ve, pri čem je. Ko jo je nesel čez ledenik, je dal njenim sanjam peruti. Približala se mu je mnogo bolj, kot si je želel, da bi mu bilo blizu dekle, ki jo vodi po naročilu in za denar. Zdaj, ko je ni bilo, je začutil, da je med njima pregrada, ki je ne bo mogoče premostiti. Vtem ko so si nekatere ženske, ki jih je spoznal v letih po vojni, prizadevale ,da bi osvojile njegovo telo, si je ta prizadevala, da bi mu zasužnjila dušo. Ko sta se nekoč poslavljala, ji je dejal: »Gospodična, zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi dobili drugega vodnika.«
Začudeno, skoraj užaljeno je vprašala: »Ste se me naveličali? Me ne marata več? Sem vas s čim užalila?«
Ni vedel, kaj bi ji odgovoril. Skušal se je izmotati.