Primorski dnevnik, 15. maj 1974
»Ne razumite me narobe… Ne premalo, preveč ste mi všeč. Zdi se mi, da to ni prav. Ne bi se smel navduševati nad žensko, kakršna ste vi.«
»Kako ste starokopitni! Če se jaz navdušujem nad vami, se tudi vi lahko nad menoj! To ne škodi nikomur in ne briga nikogar!« Smehljaje se mu je stisnila roko in nadaljevala: »Potrpiva drug z drugim. Lahko si celo koristiva. Vi pomagate meni, ko sem v trenutnih težavah, in morda bom tudi jaz vam… «
Pogovora nista mogla nadaljevati, ker je prišel Sloki, ki je prav tako čakal na vlak.
»Oho, Karmen, kje se le skrivate, da vas ni nič več na spregled, odkar vas vodi Čop?!«
»Kje pa vi, profesor? Saj tudi vas ni videti kdove kako pogosto!« je vrnila vprašanje za vprašanje.
»On ima svoja pota,« je dejal Joža, nevoljen, da ju je Sloki zmotil. Le-ta se je brž ponudil, da bi dekletu delal družbo na poti domov do mesta. Prihrumel je vlak. Karmen in Sloki sta vstopila skupaj. Ko je vlak odpeljal, sta mu oba pomahala skozi okno. Da se tudi Sloki suče okoli Karmen, je imel za slabo znamenje.
Sredi zime je bilo, ko se je Joža vračal s samotne zimske ture in se na smučeh spuščal v Krnico. Koča je samevala v globokem snegu. Kot bi vstopal v klet, je bilo treba navzdol skozi zamet do vrat, kjer so bile prislonjene ene same »dilce«. Okoli koče ni bilo smučin. V dolini je ležalo gosto megleno morje, le gore so se kopale v prelestni sončni luči.
V sobi za goste je sedel pri peči Sloki. Že nekaj dni je smučal na velikem plazu pod Križko steno in čakal neko dekle, ki ji je bil obljubil, da jo bo učil smučanja in tudi vsega drugega…
»O, Čop, ti si!« se ga je razveselil. »Pred tabo bi se človek moral skriti v mišjo luknjo, da te ne bi srečal!«
Joža je ubral šaljivo struno. »Če ti ni prav, da me srečaš, Sloki, se te lahko ognem. Ničesar nisem naročil… lahko takoj grem!«
»Oprosti! Daj, sedi, spila ga bova kak liter, saj vidiš, da sem spet sam!« Odmaknil je stol in nalil čašo. Trčila sta in Joža je vprašal: »Kaj pa počenjaš sam?«
Sloki se je kislo namrdnil in odgovoril: »Mar me ne poznaš?! Največkrat sem takšne volje, da mislim: če sta dva skupaj, je že eden odveč… Bil sem na Križkih podih. Čudovito je bilo! Nikjer nikogar… samo samota in tihe bele planjave… Pa pustiva to. Preden si prišel, sem razmišljal, če je prav, da trošimo mladostne moči za preizkušanje svojih osebnih vrlin in napak v gorah, medtem ko v dolinah vre! Ali je prav, da bežimo od ljudi zdaj, ko jim oblast in gospoda jemljeta svobodo? Zdaj, ko zapirajo vsakogar, kdor misli drugače, kot se bere v časopisih… Čop povej mi, kako vi delavci prenašate to kraljevo diktaturo? To je smrt demokracije… Ukiniti parlament, zatirati narode, vzeti delavcem njihove stranke, prizadeti kmete… «
»Vse to mi ni prav, kot tudi mnogim drugim ne… Toda kaj moremo mi, mali ljudje? Kaj naj napravimo, da bi spremenili razmere? Sloki, mi delamo, na tihem pa zabavljamo… kaj naj pa drugega preostane? Če se jim zdiš le malo rdeč, te zapro…«
»Ni prav, Čop, da delavci puste, da buržuji pometajo z vami…«
»Motiš se, Sloki! Z menoj nihče ne pometa!«
»Prekleto si naiven, Čop! Bedna para si! Navaden privesek stroja! Tako pomemben si zanje kot vijak… Če ne boš zdržal, kamor so te dali, te bodo odvili in vrgli na smetišče!«
»Ne zanimam se za politiko in politika se ne zanima zame. Delam toliko, kolikor hoče stroj, to pa lahko delam; plačajo me pa tudi toliko, da lahko zahajam v hribe.«
»Lahko delaš, ker se ne zavedaš, kako te izkoriščajo… Če bi se vsega zavedal, bi težko delal…« Sloki je obema natočil in izpil. Videl je, da je Čopa že nekoliko premaknil, ne verjame več tako v svoj prav. Zato ga je skušal spraviti iz ravnotežja. »Čop, ali veš da se pripravljajo stavke, upori in kdove kakšna zmeda še? Slaba znamenja vidim v oblakih, ki nas zagrinjajo… Vi »skalaši« tekmujete z Nemci, kdo bo v Severni steni osvojil več smeri, ne vidite pa, kako se začenja v dolini preplah… širi se kriza… Nešteto ljudi je brezposelnih… Kaj boš napravil, ko bo prišla kriza k nam in vas bodo nekaj sto poslali na cesto? No, kaj boš napravil?!«
Sloki je srepel vanj s presojnimi očmi, Čop pa je razmišljal, ali ga skuša ali ve kaj posebnega. Ne glede na to pa je odgovoril: »Če nas bodo preveč pritisnili, bomo pa stavkali. Tudi delavci imamo svojo moč in zavest…«
»Dobro, Čop, ne zameri mi, če imam nekaj pripomb… Ne vem, kako boš štrajkal in se spopadal z buržuji, preveč si jim vdan… Slep si in ne vidiš njihovih grabežljivih tac. Njihov plen si in ne moreš se jim izmakniti…«
»Ne lomi ga, Sloki,« ga je jezno prekinil Joža in si nabasal pipo.
Sloki pa je jedko grizel naprej, kot grize kislina kovino. »Oprosti — poglej, koga vodiš po gorah? V glavnem buržuje, aristokrate, domače in tuje, za majhen denar! Pa s Pavlo hodiš! Ta te vzame s seboj samo takrat, ko je treba preplezati kaj nevarnega ali ko nima drugega… Zakaj pa se dela veliko? Milijonarka je, kaj boste vi, proletarci!«
»Nič čez Pavlo, Sloki! Dobra je…«
»Seveda, zate je dobra, ko si slep… Misliš, da te visoko ceni? Samo toliko, kolikor se dvigaš v steni, in nič več! Veš, za kaj te ima?» Sloki je obmolknil, ker je na Joževem obrazu opazil grozeč izraz. Potem pa je usekal: »Ne bom govoril, vem pa…«
Jožu se je obraz zmračil. Sloki ga je skušal potolažiti in je spet nalil. »Napijva se — v vinu je resnica! Povej mi, kaj ti leži na srcu,« je bezal naprej v Joža.
»To sem ti mislil reči, Sloki: v gorah smo samo ljudje! Če nas dolina razdvaja, naj nas gora združuje. Zakaj bi prinašali zdrahe s seboj, če lahko ostanejo spodaj?«
»Ej, Čop, ne bodi naiven! Skozi svojo poštenost gledaš in presojaš vse ljudi! Ljudje pa so drugačni, kot se ti zdi! Kakor tebi ne morejo biti enaki v steni, ne glede na to, koliko denarja imajo, tako jim ti nisi enak v dolini… Tam te cenijo samo toliko, kolikor teže ti dasta denar in položaj. Pa se polomi v steni, da ne boš več prvak — v enem letu te bodo pozabili vsi, ki so ti zdaj prijatelji!«
Čop se je zamislil. V tem govorjenju je bilo nekaj resnice. Ni mu mogel odgovarjati, a nerad bi mu bil pritrdil. Zato je dejal: »Mogoče. Večkrat sem slišal, da je nehvaležnost plačilo sveta. Dobro, da od življenja ne pričakujem veliko.«
