Primorski dnevnik, 16. maj 1974
»Veš, čemu se čudim?« je dejal Sloki previdno, prestavljajoč besede, kot vojak izvidnik prestavlja noge na minskem polju. »Na, prižgi, tu imam še dve cigareti!«
Ko je prižgal, je Čop rekel: »No, kaj si hotel povedati?«
»Veš kaj, Joža, čudim se ti, kako si se dal oviti okoli prsta… Najprej Pavli, ko pa te je malo srečala pamet, še Karmen…«
Čopu je udarila v glavo kri, oči so mu grozeče zasijale. Potem pa je pogledal Slokega s takšnim pomilovanjem kot takrat, ko ga je dobil zaplezanega… Sloki pa je nadaljeval: »No, saj Karmen je imenitna ženska! Lepa in zanimiva… Sicer hoče biti vedno kaj posebnega. Prav je, da veš… to je nevarna buržujska podlasica. Poznam jo od njenih otroških let, kako je razvajena, samoljubna in tako sama vase zaverovana, da jo še doma komaj prenašajo… Kdove koliko žejnih je že prepeljala čez vodo…«
»Kaj mi to mar, Sloki,« ga je prekinil Joža. »Plača dobro, pa tudi drugače se obnaša do mene dostojno… če imaš ti slabe izkušnje z njo, je to tvoja stvar in ne moja! Jaz ne bom rešil delavskih pravic, če navežem na vrv ti dve ženski in ne, če peljem čez steno kakšnega buržuja ali ne, to bodo že rešili drugi in drugje…«
»Toliko sem ti hotel povedati, da ne boš razočaran…«
»Čemu razočaran? Raje mi povej, Sloki, zakaj se tako trudiš zame? Se ti ne zdi, da izgubljaš čas?«
»Vem, da me nimaš prav dobro zapisanega… Nasedaš mojim nasprotnikom. Stane me nemara, tudi Miha ne, ker ju poznam do obisti… Ti poznaš te ljudi samo v gorah, jaz pa vem tudi, kaj mislijo o njih v mestu… Delajo mi krivico… Veš, kaj so sedaj našli, da bi me oblatili pri mladih?« Sloki je skušal okreniti pogovor na tisto, kar ga je žulilo.
»No, kaj? Ničesar nisem še slišal.«
»Vem, da si že slišal in da še boš. Pravijo, da sem prerezal vrv… da se mi je v Kamniških že eden ubil in da zato ne mara nihče plezati z mano… No, pred tednom dni sem povabil Karmen v kavarno… in mi je vse to povedala. Ni pa hotela povedati, kdo je tisti pes, ki trosi takšne laži… Ves večer je govorila o tebi, kako imeniten vodnik si,« je pomenljivo dejal in skušal na Čopovem obrazu najti odgovor. Po vsej sili je hotel dognati, kaj je med njim in Karmen.
Joža je strmel vanj, ne da bi se mu spremenila kakšna poteza na obrazu. Ko je Sloki končal, je vprašal: »Ali ti je povedala da sem predlagal njej in očetu, naj najame za vodnika tebe, ki si profesor? In ko sva to jesen nehala, sem ji še enkrat predlagal. Odkrito ti rečem, da mi ni prav nič do tega, da bi vodil njo ali katero koli drugo. Samo to me zanima, kar povej!«
»Ne, tega mi ni povedala…«
»Seveda ti ni, ker bi morala reči, da sta te obadva soglasno odklonila. Ne marata te. Ne oče ne hči, če že hočeš odkrito besedo!«
Sloki se je razjezil. Zlil je vase poln kozarec in se zaničljivo namrgodil: »Zame se je ogrevala, ko tebe še poznala ni! Toda jaz se na srečo nisem ogreval zanjo, ker sodi k tistim, o katerih pravim: blagor tistemu, ki se je bo ognil…«
»Sloki, ne razumem te. Če je tako, zakaj pa tako tiščiš za njo in hočeš nenehno govoriti o njej?«
»Kar tako… za družbo je izredna… v primerjavi z mumijami, ki se sprehajajo med nami, pa še celo… No, pa ne govoriva več o ženski… povej raje, če si slišal, da sem prerezal vrv…«
»Vsi vedo, da sta skušala preplezati steber in da vama ni uspelo. Nič zato. Nista bila prva, ne edina ne zadnja. Čemu se zastran tega žreš?«
»Dobro, Čop,« je silil naprej zdaj že pijani Sloki. »Povej mi odkrito, kaj misliš, ali sem sposoben prerezati vrv.«
»Ne vem, če si jo prerezal… Če pa že tiščiš vame in hočeš, da sem odkrit, ti povem v obraz: ti si res tiste sorte, da bi lahko prerezal vrv!«
Sloki je globoko užaloščen sklonil glavo. S povešenimi očmi in počasi zlogujoč, je rekel skoraj bolj sebi kot njemu: »Torej zato nočeš plezati z menoj, Čop… Ne zaupaš mi in tudi drugi ne … To je nekaj strašnega …«
»Nisem še razmišljal o tem. Morda tudi zato, kaj se ve… «
Nenadoma so Slokemu po licih zdrsele solze. Podprl sl je glavo z rokami in se pogreznil vase. Nekaj časa je molčal, potem pa je pijano momljal predse: »Gorje človeku, ki ga je usoda zaznamovala z nezaželenim spočetjem… Sovraštvo je vsak dan boljše in vsak dan dražje… Smrt je vsak dan bližja in misel nanjo manj boleča… Nanjo se bo treba počasi privaditi … Dobro, da tema križpotij ne ve za nas ,. Svet je ravnodušen in stokrat preklet… Vse je tako preprosto… in vse tako zamotano hkrati… Vse tako nedolžno in kruto… kdove, kaj pluje s samoto… Tako prekleto sem potrt…«
Jožu se je skoraj zasmilil. Skušal ga je potolažiti: »Sloki, zakaj stvari zapletaš? Čemu si potrt?«
»Ker vem, da midva ne bova nikoli prijatelja…«
»Zakaj bi bil rad moj prijatelj?«
»Velik alpinist si, to pa pomeni, da si velik umetnik…«
»Kakšen umetnik? Saj ne slikam, pojem slabo, pisava mi ne gre…«
»Ti gre pa zato plezanje toliko bolje… V tem bi ti bil rad malo podoben …« Slokemu je glava klonila na roke. Zunaj se je stemnilo. Prišla je oskrbnica, prižgala petrolejko in odšla. Slokemu pa so debele solze kapljale na mizo.
V naslednjih dneh je Joža spoznal, da v tovarni med delavci vre. Čudil se je, da je Sloki vedel za stvari, ki so bile daleč od njega. Sicer pa so bili dimniki prav tako visoki, sive zastave dima umazane in dolgočasne, hrup strojev ubijajoč, vedno enak, gore pa daleč. Nezadovoljstvo med ljudmi se je prenašalo z besedo, s pogledom, s kletvijo in s pijačo. Vihtel je klešče, vijugal žareče kače, jih vtikal v valje in čakal. Sloki ga je razvnel. Le zakaj mu je toliko govoril o njej? Mar se boji, da se ne bi zbližala? Zdaj, ko je ni bilo, je bil prepričan, da si jo želi. Karmen mu je zanetila nepogasljiv ogenj hrepenenja. Rad bi jo gledal, se čudil njeni lepoti in njenim pametnim besedam. Karmen je izrinila iz njegovih misli Tinco. Vedel je, da je sit ljudi in lačen ljubezni. Morda je tudi z njo tako in morda celo s Slokim?
