Primorski dnevnik, 17. maj 1974
Bilo je po pustu, na pepelnično sredo. Ko je sirena naznanila konec dela, so mu klešče kar same padle iz rok. Že med odmorom so se domenili, da jo bodo šefom zagodli. Fantje so iz žebljarne prinesli pusta, slamnato šemo, oblečeno v cape, natlačeno z žeblji.
»Greš z nami, Čop? Ti si za šale!«
»Prav, grem!« je dejal, »živimo tako ali tako samo enkrat!« Stopil je v sprevod, ki se je zvrstil za štirimi nosači.
Kot pravi pogrebci so peli mimo vratarja žalostinke za pustov pokop in se krivili pod težo. Z oken obratnih pisarn so gledali inženirji in uradniki ter se smehljali ljudski neumnosti in norčijam…
»Mislijo, da smo mi nori, pa so le oni,« je dejal Jožu fant, ki je zahajal v gore in se je po malem ukvarjal tudi s prevratniško politiko.
Nesli so pusta skozi del mesta in zavili v predmestno gostilno. Tu so ga treščili na tla in ga slekli. Iz cunj se je usula kopa žebljev, ki so jih spretne roke brž pobrale. Stresli so jih v pripravljeni sodec. Dva sta ga zgrabila in izginila z njim v sosednjo hišo. Za denar, ki so ga dobili za žeblje, so pili vino, da je teklo od mize, in jedli krofe pa svinjsko meso, čeprav je bila že pepelnična sreda in strogi post. Zabavali so se, ko jim je zvijača uspela, in vsi so bili dobre volje. Fantje so Joža kot plezalca poznali, zato so mu kar naprej nalivali in moral je piti na zdravje z vsemi.
Precej ga je že imel pod kapo, ko se je k njemu pririnil delavec, ki ga je na videz poznal. Bil je to mož ostrih potez, eden od delavskih voditeljev. Napil mu je. Ko sta zmočila ustnice, je dejal: »Čop, rad bi s teboj govoril!« Šla sta v temen kot, da sta bila sama. Mož je dejal: »Nisi ti pred dvajsetimi leti nesel na dimnik rdeča zastavo?«
Joža je prikimal.
»Delavci to pomnijo,« je nadaljeval. »Morda že veš, da se vodstvo tovarne pripravlja, da bi nas stisnilo. Bliža se kriza. Nekaj jih bodo vrgli na cesto. Obetajo se težave. Ti si večkrat preplezal steno, slaven si, ljudje ti zaupajo in te imajo radi. Želimo, da bi sodeloval z nami.«
Začudeno ga je gledal. »S kom naj bi sodeloval in kako naj bi vam pomagal?«
»Z delavskim vodstvom, z našim gibanjem za pravice delavstva! Pripravljamo stavko. Z nami morajo biti ljudje, ki kaj pomenijo, še nekaj bi te prosil in upam, da ne boš odrekel. Treba bo nekatere naše tovariše prepeljati čez gore v Avstrijo in morda tudi čez Triglav v Italijo. Delavci vsega sveta se združujejo…«
Čutil je, da ob teh besedah postaja trezen. Zamislil se je. Naj se spentlja z njim?… Doslej se ni dosti zmenil za politiko — živel je le za gore…
Mož je videl, da Joža rahlo okleva, zato mu je prigovarjal: »Samo tvoje soglasje potrebujem… Ali te lahko štejemo za človeka, ki lahko v danih okoliščinah računamo nanj, ali ne? Razumel boš, da moramo porazdeliti bremena — za skupne koristi gre. Morda boš tudi ti potreboval pomoč organizacije…«
Zdaj se je že odločil. »Lahko računate name. Ničesar ne bom storil, kar bi bilo nam delavcem v škodo, in vse bom skušal napraviti, kar nam bo koristilo. In tudi čez gore vas bom vodil, samo da boste molčali!«
Možu so od zadovoljstva zažarele oči. »Vedel sem, da nas ne boš razočaral! Ne bom te več nadlegoval!« Krepko mu je stisnil roko, se obrnil in izginil v množici.
Že je hotel v družbo, ko je stopil k njemu fant, ki v tovarni ni bdi preveč na dobrem glasu. »Joža, kaj pa je hotel od tebe ta človek?« je vprašal.
»Kateri?« se je Joža z narejeno pijanostjo zarežal fantu v obraz.
»Ta ki je bil ravnokar pri tebi?«
»Oh, ta! Za cigareto je prosil, pa mu je nisem dal!«
»Samo cigareto?« je vprašal fant razočarano.
Tedaj je Joža vzkipel: »Madona, kaj pa te briga, če se kdo pogovarja z menoj!«
»No, no! Ne zameri! Mislil sem, da te je kaj nadlegoval… Eden od tistih je, ki jih bodo kmalu zmetali iz tovarne!«
»Katerih?«
»Tistih, rdečih! Svetujem ti, da se jih ogibaš, če hočeš sam sebi dobro!«
Sredi belega dne je spešil domov. Zvečer pojde na delo in se mora naspati. Zdaj, ko mu je pijanost izhlapela iz žil, je začel trezno premišljati o vsem, kar se je dogajalo okoli njega. Mar ni dovolj, da izziva nevarnost v stenah in sneženih gorah? Bo zdaj tvegal še v politiki? Če se tu zaplete, ko se ne spozna dosti, kdo ga bo reševal? Ko je vtikal ključ v vrata, ga je zmotil poštar. Prinesel mu je časopis in pismo. Po pisavi je spoznal, da piše Tinca. Zakuril je v peči, se vrgel na posteljo in radoveden bral: »Dragi Joža! Morda Te bo to moje pismo presenetilo. Dolgo sem premišljevala, ali naj Ti pišem ali ne. Da si ne bi kdaj kasneje očitala, sem se odločila za to kratko pismo. Saj se spomniš, kdaj sem bila v Vratih? Ne veš še, zakaj sem odšla. Nisem Ti hotela biti nadležna. S tisto Tvojo si bil v steni. S Slokim smo Te gledali nekaj ur. Tako zelo sem bila nesrečna. Saj veš, ne morem se meriti s šolano žensko in še milijonarko povrh, ali Ti si vedno sanjal, da bo Tvoja žena plezalka, kot si Ti. Sloki je nekaj omenil, da govorijo, da se bosta vzela. Na tihem sem Ti želela vso srečo že takrat, ko sem se Ti odpovedala. Izvedela sem, da si še vedno sam in da z njo samo plezaš. Tudi jaz sem še sama. Zavoljo Tebe se ne morem odločiti za nikogar, čakam, kaj bo prinesel čas. Oče je umrl in vse se je tako spremenilo… Odhajam v Ameriko, stric mi je zapustil premoženje, ki ga je treba upravljati. Spomnila sem se nate. Pojdi z menoj. Ne bom Te vezala. Ni se treba poročiti, če ne želiš. Poskusiva v novem svetu nanovo. Če ti bo všeč, boš ostal, če ne, se boš vrnil. Ali pa se vrneva oba. Premisli. Ljubim te prav tako, kot sem Te vedno ljubila. Pričakujem odgovor. Tudi tam so gore in neosvojene stene. Tinca.«
Nekajkrat je prebral pismo. O, lopov Sloki, to je bilo torej njegovo maslo! Ta zna mešati štrene! Za hip ga je zamikalo, da bi odpisal: »Pridem, grem s Teboj… Pustil bi tovarno, ta klobčič zmede, ki je vse bolj zamotan, to zavist in zadimljeno grenko dolino…« Ko pa mu je pred oči stopila stena, ko je pomislil, da bi se moral posloviti od nje, so mu solze orosile oči. Stene ne more pustiti… Nikamor ne pojde, ali pa samo tako daleč, da bi še videl vrh Triglava… Dobro, da je pust mimo. Nenadoma se mu je življenje zazdelo kot maškarada. Vsakodnevno pretvarjanje vseh vrst pelje v dolgočasje… Na srečo imamo samo en dan v letu maske…
