Primorski dnevnik, 18. maj 1974
Bil je sit dvoličnežev vseh vrst. Menjali so barve kot kameleoni… Eni so bili farški, drugi sokolski, eni režimski, kanarčki, ki so se sproti barvali po potrebi, kot je pač naneslo… Včasih je užival, če je komu snel masko z obraza in ga ozmerjal… Bodimo ljudje, si je rekel, če nič boljšega ne moremo biti… Nama s Tinco ni namenjeno, da bi se vzela… Zaželel ji je, da bi srečno prišla čez veliko lužo. Zaspal je v mislih nanjo.
Od vzhodnega do zahodnega dela stene se je prek njenih petih stebrov in mnogih grap vilo navzgor že precej smeri. Povsod, kjer je navpičnost le malo popustila, si je boja in zmage žejen človeški duh izsilil pot. Zdaj, ko sta Pavla in Gostiša preplezala še Jugov steber in so Joža, Miha in Stane napravili varianto med skalaško in Prusik-Szalayevo smerjo, so bili vsi večji problemi stene že rešeni. V Joževi glavi je kljuval še strašni steber za Ladjo. Ali tam je bila navpičnost tako grozljiva in neznano tako očitno, da je ta poskus odložil. Nepreplezana je bila tudi stena Sfinge. Toda s tehničnimi sredstvi, ki so jih imeli na razpolago, bi bil poskus preplezati Sfingo čista norost. še od takrat, ko so se dajali s speljevanjem prvenstvene smeri čez Črni graben in so v njem odkrili v obe smeri stene stečine gamsov, je Jožu ostala misel, da gamsi prečkajo vso steno s trentarske strani od Luknje pa do Cmira. Če steno prečkajo gamsi, zakaj je ne bi človek?
Miha se je kot lovec takoj navdušil, da bi prečkali steno po gamsjih sledeh. Nekajkrat sta šla na ogled. Čez zimo pa sta iz Stenarja proučila sistem polic in gredi ter napravila dobre fotografije. Na njih je bil problem rešen, in tudi v glavah. Toda kakšno bo plezanje v resnici, si še niso bili na jasnem, Da bi bila družba bolj pestra, se je navezi pridružil še mladi strojevodja Matevž, novi Jožev prijatelj. Pripravljali so se vso poletno sezono. Miha je smer že vnaprej krstil za Zlatorogove steze. Desetletja, ko so zahajali v gore in so se srečavali s pastirji, kmeti in starimi lovci, so poslušali pripovedke o belem kozlu z zlatimi rogovi, ki so se prenašale iz roda v rod. Bile so to zgodbe, ki jim je lahko vsakdo po svoji fantaziji kaj dodal ali odvzel, kakor je pač naneslo.
Sedeli so ob ognju v pastirski koči v Vratih: Joža, Stane, Matevž in Miha. Zunaj je treskalo, kot bi se nebo spuntalo. Strele so slepile oči, po skodlah pa je vztrajno štropotal dež. Steklenica je krožila od ust do ust, Miha pa je pripovedoval o Zlatorogu, gamsu, ki je že stoletja razburjal fantazijo mladim in starim v vseh dolinah okoli Triglava. Joža je prižgal pipo in dal na ogenj naročje suhih polen. Matevž pa je vrgel v plamene šopek brinovja, da bi lepše dišalo in da bi pregnal strelo.
»Da, stari mojstranski lovci govorijo o Zlatorogu, ki je prihajal s pašnikov na trentarski strani Triglava v severno steno. Nekje v Črnem grabnu je bilo njegovo skrito, nikomur dostopno domovanje. Sredi tisočmetrskih sten, med prepadi in plazovi, ki bi ubili vsakoga, kdor bi si drznil plezati v njegovo zavetje, je kraljeval vsemu živemu in mrtvemu daleč okoli Triglava.
Možje pravijo, da je šel Zlatorog skozi vso širjavo stene onkraj ledenika proti bohinjskim goram k Bogatinu in Komni, skozi dolino Triglavskih jezer. Tod so se pasle črede njegovih belih koz. Daleč stran od ljudi in navadnih živali, visoko med nebom in zemljo je živel božanski trop, tòd so bivale vile, škratje, zli in dobri duhovi, ki se jih ljudje še danes spominjajo s hvaležnostjo…
Najbolj so jim ostale v spominu bele žene rojenice. Prikazovale so se v dolini in pomagale ljudem v stiski. Novorojenec, ob čigar zibki so stale te bele žene, je bil v življenju zelo srečen. Tako srečo je doživel deček, čigar očeta je vzel plaz, mati pa mu je kasneje oslepela. Dečka so rojenice že ob rojstvu namenile goram. Postal je neprekosljiv trentarski lovec. Bil je edini, ki se je lahko vzpel v kraljestvo Zlatoroga, v snežne višine, kamor si običajni ljudje niso upali. Živel je srečno s svojimi gorami in ljubečo skrbjo za bolno mater. Zanjo je po gorah iskal zeli in žive vode, ki naj bi ji povrnila vid.
Tako je živel v miru, dokler ga ni zadel pogled prelepe krčmaričine hčerke v Soči. Tja je mladi lovec nosil divjad, gamse in peteline, deklici pa planinsko cvetje. Vroče ga je ljubila, čeprav to materi ni bilo všeč. Skozi Trento je držala tovorniška pot, po kateri so laški trgovci tovorili blago na Nemško. Spotoma so se ustavili v krčmi. Eden izmed njih, bogat mlad Benečan, je s sladkimi besedami in z zlatom osvojil dekletovo srce. Plačal je godcem za vino in ples ter se z njo zabaval, ko je vstopil trentarski lovec. Dekle še plesati ni maralo več z njim. Nič ji ni bilo mar za planinsko cvetje. Trgovčevo zlato ji je zmešalo glavico. Trentarski lovec je osupnil, se razjezil in dejal dekletu: Vem za ključe zakladov na Bogatinu. Dobil bom zlato. Berači bodo tvoji laški kramarji v primerjavi z menoj…
Nesrečen se je napotil v gore. Bil je globoko užaljen in razočaran. Na stezi ga je čakal Zeleni lovec. Bil je izvrženec, v njem je prevladalo zlo. Že zdavnaj ga je soseska izgnala in zdaj je živel le zato, da bi se ji maščeval. Zavidal je trentarskemu lovcu, ker je bil varovanec belih žena in ker ga je Zlatorog puščal na svoje pašnike. Temu človeku je Trentar potožil o svoji nesreči. Zeleni lovec pa mu je začel praviti o zakladih zlata in srebra, ki jih varuje večglava kača pod zemljo v Bogatinu. Zaupno mu je razkril skrivnost, da Zlatorog ni nesmrten, kot govorijo. Lahko ga ubije krogla, ustreljena iz mirnih rok, ob sončnem vzhodu. Le sij njegovih zlatih rogljev da ubije kačo, ki straži zaklad.
Trentarski lovec, zaslepljen od nesrečne ljubezni in želje, da bi postal mogočnejši od svojega tekmeca, je nasedel. Z zlim namenom v srcu sta se odpravila na Zlatoroga. Pričakala sta ga, ko je stopal iz svojega zavetja po ozki polici na planinski pašnik. Točno ob sončnem vzhodu, ko za nekaj trenutkov topita čuječnost in moč žival, je Trentar pokleknil in streljal na Zlatoroga. Beli gams je padel, a se je brž pobral. Nad strašnim prepadom se je umikal v svoje zavetje. Tedaj se je lovec zavedel svojega greha, kesal se je, da je dvignil svojo pohlepno roko na sveto žival. Spomnil se je vseh dobrot rojenic. Spomnil se je matere, ki ga je svarila pred dekletom iz Soče. Če bi bil sam, bi se bil obrnil in odnehal. Zeleni lovec pa se je satansko režal. Za njim! je ukazal. Ključi od jame v Bogatinu so najini! Potegnil ga je za sabo na krvno sled. In glej! Med steno in ledom so po okrajku, tam, kjer se je umikal Zlatorog, naglo vzklile in zacvetele čudovite drobne rdeče rože — triglavske rože iz Zlatorogove krvi.
