Stena 95.

Primorski dnevnik, 19. maj 1974

Ranjeni Zlatorog se je ustavil nad strašnimi brezni. Tu je mirno použil nekaj teh rož, ozdravel je in moč se mu je vrnila. Obrnil se je proti svojima preganjalcema.
Trentarju je govoril svarilni notranji glas: Odnehaj!
Zeleni lovec pa je prišepetaval: Naprej! Še en strel, pa bo Zlatorog najin! Bogatejši boš od vseh Benečanov… Zmagalo je zlo in šla sta naprej, dokler nista zagledala razjarjenega Zlatoroga. Iz oči mu je sijal ogenj in ju oslepil, zeleni lovec je izginil za skalo. Trentar pa si je od groze pokril oči z rokami. Zlatorog ga je z enim samim zagonom treščil v prepad in izginil v skalovje.
Škodoželjno se je krohotal zeleni lovec, da je odmevalo od vseh sten: Norec! Zdaj pa imaš, kar si iskal! Pa srečno pot na Laško… Razjarjeni Zlatorog je z roglji razoral pašnike, bele žene so priklicale nevihto, kamniti plazovi so se usuli na naselja, velika povodenj je zalila rudnike pod gorami z grešnimi rudarji vred. Ostala je skalna puščava, tiha, prazna in grozna.
Za vedno so izginile bele žene in z njimi Zlatorog, ljudje, ki so ostali, pa so morali odtlej v potu svojega obraza iskati borni kruh in trpeti za greh…
Minilo je leto dni. Brhka krčmaričina hči je zaman čakala beneškega trgovca. Grdo jo je prevaral. Šele sedaj se je njenega srca polotilo kesanje. Pomladno neurje je stalilo snežene oklepe gora. Soča je valila kalne valove. Dekle je stalo ob reki in mislilo je na trentarskega lovca. Gore, ki so ji ga vzele, so ji ga vrnile: valovi so prinesli njegovo truplo. Nesrečno dekle je kriknilo in se pognalo za njim. In požrli so jo temni vrtinci razbesnele Soče…«

Miha je utihnil. V molku, ki jih je objemal, so šelesteli plameni. Na zamaknjenih obrazih so se poigravale sence.
»Kdove zakaj te gorske pripovedke tako pritegnejo? Zakaj jih pripovedujejo ljudje iz roda v rod, pa so vedno sveže…« je dejal Stane.
»Neka višja resnica bo najbrž v njih; nekaj, kar je treba vedno znova razvozlati, če hočemo razumeti tisto, kar preživi čas in razvnema duha,« je menil Miha.
Joža pa je puhnil iz pipe in dejal: »Tako je, fantje! Gorenjski pregovor ne pravi zaman: Babja dlaka napravi človeka siromaka… Ali se to ne ujema z Zlatorogovo zgodbo?«
»Seveda se, Joža in še z marsikatero drugo tudi,« je odvrnil Miha.
»Ta zgodba me razjezi, kadarkoli jo slišim. Vsak si jo po svoje razlaga. Nekaj pa drži: zlo se začne takrat, kadar se človek spre z zdravo pametjo, takrat, kadar mu je dovolj premalo in hoče več, kot je vse,« je rekel Stane.
Pogovarjali so se pozno v noč, dokler jim veke niso postale težke. Zunaj je hrumel vihar kakor veletok strašnih slutenj. Bilo je, ko da se Zlatorog poslavlja od svojih zelenih pašnikov …

Deževno vreme jim je pokvarilo vzpon.
Miha jim je s svojo pripovedjo tako razžaril fantazijo, da so prvo nedeljo, ko se je nebo zvedrilo, že navsezgodaj stali na zahodni strani stene, ne poti čez Prag, in iskali ključ za vstop v svoje nanovo zamišljene Zlatorogove steze. Treba je bilo rešiti četvero ugank. Kako zadeti sredino stene v policah, če se bodo že na samem začetku zalomile v prepade, v gladke skale, kjer se klin ne prime? Kako bo s težavnim prehodom v Črni graben? Dalje — zveza med Črnim grabnom in njihovo varianto. Zadnji problem pa je bil, kako potegniti zvezo med Prusikovo smerjo in Plamenicami. Vendar plezarija ne bi bila plezarija, če bi bila brez tveganja in negotovosti.
Obe navezi — Joža in Miha ter Stane in Matevž — sta se v hladnem jutru spoprijeli s pol raztežaja vrvi visokim grlom, ki je držalo na udobne police. Brez težav so ga preplezali. Joža je bil na vrhu grla, ko je prifrlel k njim droban ptiček, skalni plezalček z živo pisanimi perutnicami. S svojimi ostrimi krempeljci se je obesil na skalo in začel stikati za zajtrkom. Joža je imel njegov obisk za dobro znamenje. Pred njimi se je odpirala stena, razkošna v svoji širjavi, strašna v višinah, razbrazdana od tisočerih tokov, čudovita, in raznolika. V jutranjem soncu je bila kot pomlad, vedno drugačna, na vsakem koraku. Veličastno je kraljevala v igri svetlobe in senc in v simfoniji barv. Zložno so plezali po policah, ki so se vijugale okoli stebrov, čez stene, nad strahotnimi prepadi. Bilo je, kot bi hodili po sledovih Zlatoroga… Vtem ko so se v navpičnih smereh borili s steno do onemogle utrujenosti in jim je zavest nihala med porazom in zmago, so tu steno uživali v vsej njeni lepoti. Jožu se je širila duša. Da bi zapustili to steno in visoki sneženi vrh nad ledenikom? Da bi odšel čez morje? Ne, to bi pomenilo, da si je raztrgal srce…
Joža bo ostal zvest steni, ki ga privlači z dihom večnosti… Tinci je odpisal samo nekaj bolečih stavkov: »Ne morem s Teboj, čeprav bi bilo morda dobro zate in zame. Jaz sem se zapisal steni in njen bom ostal. Srečno prepluj veliko vodo in misli name… Nikoli Te ne bom pozabil, spominjal se Te bom na naših vrveh… Morda je bolje tako, kaj veva? Najbrž je usojeno, da greva vsaksebi… Mogoče pa se najine poti še kdaj srečajo? Naj bo karkoli. Imej se dobro in bodi srečna.«
Priplezali so v Slovensko grapo in sedli prav tam, kjer sta nekoč s Tinco počivala. Jeziki snegov so se vlekli vse do navpičnic. Od možica so se vzpeli nekaj raztežajev po snegu in se zaplezali v gredine, ki se prevesijo v dno Nemške grape, človek hodi, pleza, hodi, z njim pa potuje spomin, nekaj, kar nosiš s seboj in se meša s tistim, kar prihaja iz stene…
Pomikali so se po polici, koder so pred leti nosili v rjuho zašiti in z vrvmi povezani trupli plezalcev Brandta in Bračiča. V teh skalah se je iztekla ura njunih življenj. Nihče ni pravzaprav vedel, kaj je ubilo ti dve mladi življenji. Ju je pobil kamnit plaz in ju vrgel čez steno? Se je odkrušila skala? Stena molči. Deževje je spralo krvave lise, ni pa moglo sprati spomina. Molče so sklonili glave, njima v čast.
»Usodi ne uide nihče!« je dejal Miha.
»Pa če še tako beži!« je dodal Čop, ki ga tragedije v steni niso oplašile. Samo izostrile so mu že tako močan čut za nevarnost. Prijatelj mrtvih fantov je zapisal v spominsko knjigo: »In če bi omahnila noga mi kdaj sred gorskih čeri in globin, mimo kakor vedno nastopim tedaj poslednjo pot iz planin. Kdo mi bo godel tam onkraj, to mi ne dela gorja. Mi smo bili knezi tega sveta, pa bomo knezi tudi tam. 1. september 1929.«
Sonce je pripekalo. Kmalu jim je znoj oblival telesa. Skalovje se je vijugalo in jim odpiralo svoje razkošno naročje.

(Nadaljevanje sledi)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja