Primorski dnevnik, 5. maj 1974
Povlekel se je na gredino z ostrim robom, kjer je bilo toliko prostora, da se je na njej obdržal. Del vrvi je izginjal navzgor, kjer je bila vpeta v klin, ki je vzdržal, del pa je tekel čez oster kamnit rob v dolino. Potegnil je z roko čez čelo. Pogledal jo je, bila je krvava. Kri mu je polzela po licih in se lepila na grenke, razpokane ustnice, mu zalivala oči, da so oblaki dobili krvavo barvo. Nekaj trenutkov se je s hrbtom upiral v skalo, ki mu je pomagala, da ga ni dvignilo navzgor. Z rokama pa se je kakor utopljenec, ki ga morje vrže ob čer, držal za ostre robove skal. Prislonil je čelo h kamnu. Misli so se mu vrtinčile. Mar je to konec? Naj bo smrt tako preprosta in klavrna? V spominu je obnavljal, kaj se je pravzaprav zgodilo … Bo mar izgubil zavest?
V ušesih so mu brneli kriki prebodenih živali, v ustih mu je usihala voda, čutil je okus strahu, ob grodnici pa bolečino, kot bi mu kdo pritisnil nanjo razbeljen košček kovine… Je vesolje skočilo iz tečajev? Leži na njem vsa črna ponjava neba? Je ujet v zanko, iz katere ne bo rešitve? Kako nor je bil, kako nadut, da je šel plezat s še bolj nadutim.
Za hip se mu je misel zbistrila. Dvignil je glavo in uprl oči v vrv, ki je držala v globino in se ni premaknila. Torej je fant mrtev?! Poklical ga je. Se je zgodilo kaj takšnega, kakor z Deržajem …? Ne, gotovo je mrtev… Neznanska teža telesa ga je vlekla iz ravnotežja. Če bi se le mogel odvezati, bi se odvezal… Gotovo je Aleks mrtev, ko ni nobenega odgovora in se nič ne premakne… Z roko je odkrhnil z gredine kamen z ostrim robom.
»Oprosti, Aleks. Kadar človek izbira med tujim in svojim življenjem, ima vedno pravico izbrati svoje… Pa to ni izbira… mrtev si … Prav nič mi ni do tega, da bi šel za teboj tja, od koder ni vrnitve… marsikaj imam še opraviti na tem svetu…« Dvignil je roko in začel z ostrim kamnom tolči po vrvi. Ostrina police in kamna je počasi grizla vlakno za vlakom. Kdove kolikokrat je udaril, preden se je vrv razcefrana zavrtinčila, od spodaj pa je zaslišal slaboten glas… Roka mu je obvisela .. Okoli oči so mu plesali temni kolobarji vijoličaste svetlobe. Vrv ga je grizla v rebra, groza mu je razžirala možgane. Je ukrepal prenaglo? Skušal se je potegniti na rob. Uspelo mu je… Nič ni videl… Bolečina je grozila, da ga bo raztrgala… Roka s kamnom je sama udarila po poslednjem vlaku. Teg vrvi je popustil in slišal je top udarec. Oddahnil se je. Zdaj se vsaj sam lahko vrže čez steno in mu ne bo treba umirati kot Lassù, visečemu nad prepadom… Vedno se je najbolj bal počasne smrti in muk. Čutil je, da ga zagrinja mrak nezavesti… Saj je skoraj brez moči… Nikamor ne more. Zleknil se je po polici in globoko dihal. Spomin so mu prebegnile grenke misli. Človek, ki ga je zaznamovala usoda, nima sreče… Obletavale so ga iz otroštva,.. Kdor je spočet po pomoti, kdor je svojim staršem prej v breme kot v srečo, se že rodi zaznamovan. Le čemu mu je mama pripovedovala dan za dnem te strašne reči, ki so ga pognale od ljudi v gore? Zakaj mu je namesto ljubezni vcepljala svoje bolno sovraštvo do očeta, čeprav ga je zapustila ona in ne on nje?! Kdove kolikokrat mu je rekla: »Iz tebe ne bo nikoli nič… Nesposoben si in še zloben povrhu, kot tvoj oče… O, zakaj sem klonila tisti večer… Ne bi te bilo nikoli in zdaj ne bi bila nesrečna…«
Preden je oče umrl, ga je že ona v njem ubila. In z njim vse njegovo sorodstvo… Z denarjem so dobro skrbeli zanj. Jemala ga je in mu pravila: »Ta denar ni nič vreden…«
Bil je prepuščen sam sebi in ulici… Videl je v minulost, kot bi se odprlo okno v jutro. Izgnan na križišče brezčasja, se je vračal. Sive stene so se razmikale, med oboki neba je nekdo kričal… Odpirala so se mu vrata zaprašene pozabljenosti in iz nje sta prihajali smrt in samota… »Pridi sem!« je klical visok glas … »Pusti te smrkavce! Ulica ni zate! To so umazanci in kradljivci… To je svojat… navadna svojat…«
Mati ga je zapirala v stanovanje in dolga leta je samotaril med stenami, dokler ni našel poti v gore. Misli so se mu še in še vračale v svet, iz katerega je bežal. V življenje, ki ga je hotel pozabiti, ki ga je nadomeščal s svetom čudovitih oblik, barv in neznanskih napetosti… V duhu je gledal raztrgane koščke raja, iz katerega je bil nekoč izgnan. Vijoličasta megla pred očmi se je ožila. Plaval je v nekakšni breztelesnosti iz vozlišča trenutkov v neko drugo življenje.
Izginil je po gredini, ki je na njenem koncu sijal ženski obraz… Je to mar Karmen? Malo je imel žensk, in še tiste, ki jih je imel, je preziral. Potem ga je zmanjkalo. Nezavesten je obležal na polici na robu prepada, s predse stegnjenimi rokami. Od njega se je zvijugal kratek konec vrvi, ki se je iztaknil iz gornjega varovalnega klina. Raztežaj vrvi pod njim je na ozki polici, iz katere je rastel kamnit blok, ležal Aleks ujet za lusko. Bil je krvav in negiben.
Na nebu so se zvrtinčili gosti oblaki. Napetost je rastla. Zabliskalo se je. Debele kaplje so naznanile neurje. Kmalu so šibah stene sunki dežja, ki jih je gonil vzhodni veter.
Dež je zdramil Slokega. Ni vedel, koliko časa je ležal nezavesten. Odprl je oči in jih spet zaprl. Skozi njegovo zavest so še tekle sanje, ki jih najbrž ne bo nikoli doumel. To so bile slike onkraj spoznanja, razbiti mostovi, bežeči ljudje, na krvave kosce razsekane živali, on pa ves zavozlan… S tečaja do tečaja vesolja sega velika steklena stena. Vanjo je prikovan kot Prometej… Čaka, da mu bodo ptice skljuvale drob … čeprav ni bogovom ukradel ognja … Belo je zavil oči. Obraz so mu bičale debele kaplje. Obrnil je glavo in odprl usta. Voda, ki jo je ulovil, mu je vračala moč. Bil je na robu velikega obrežja. Na robu smisla in niča. Tam, kjer se spočenjajo in umirajo vse stvari, ne da bi kdo spraševal za njihov smisel … Spravil se je na kolena. Po steni je v curkih lila dežnica. Priplazil se je k žlamboru in prislonil glavo. Voda mu je curela v usta, mu z las odnašala kri in ga tudi osvestila.
»Kaj je laž in kaj je resnica?« je pomislil. »So to spet sanje ali umazana stvarnost? Nikamor ne morem… Naj se sam vržem v prepad?… Kako odvratno … V življenju nas obdajajo mreže prepadov, ki jih ne vidimo.. Umetnost je ustaviti se tam, kjer ni vidne meje, v resnici pa že zija praznina…« Tu pa je prepade videl.
»Vsa resnica je v tem, da bi najraje čimprej prišel ven iz tega obupa in nemoči. Kaj naj storim v nemogočih okoliščinah? Naj začnem vpiti? Kdo me bo slišal v tem dežju? Če je v Vratih Čop … sicer pa ne maram, da bi me spet našel v tako bednem položaju… od sramu bi se moral pogrezniti v zemljo…«
