Primorski dnevnik, 7. maj 1974
Kje je Aleks? Ga ne bodo nejprej vprašali, če se sam prebije iz stene. Kako se bo izgovoril? Ostal je zgoraj… K sebi je potegnil kratek konec vrvi in si ogledal preseklino. Jo je presekal padajoči kamen ali njegov strah pred smrtjo? Tudi, če bi jo bil kamen res presekal, mu nihče ne bi verjel… Večkrat je slišal, kako so plezalci govorili: Ne plezaj s tistim, ki se mu je kdo ubil v steni!
Nevihta se je kmalu unesla. Veter je razpodil oblake. Z neba je zdaj le še rosilo, megla pa se je razblinila in se dvignila. Živeti, samo živeti, je mislil Sloki. Živeti, živeti, brezpogojno! Zdaj živeti in še in še živeti… Kako neumno bi bilo ostati tu kot kamen, ki se odkrhne od stene in obleži na melišču. Izvlekel se bo sam, kot se je že dostikrat! Saj dobro pozna sistem polic tja do Nemškega stebra … Tam bo pa laže šlo navzdol, si je mislil in plezal z gredine na polico, ki je nudila dovolj varne oprimke.
Celi dve uri se je plazil s police na polico, ko je v svaljku megle pod seboj zagledal na neki polici človeka. Obstal je kot od strele zadet. »Sem ponorel ali imam privide?« Obrisal si je okrvavljeno čelo in se naslonil ob skalo. Je to spomin ali je vest? Čutil je, kako leze vanj groza, mu hromi ude in misel. Po polici, ki je držala do žleba, kamor se je stekala tudi njegova polica, se je v megli prestopal Aleks. Sta mar oba na onem svetu? Je to njegov duh? Saj je razločno slišal, kako je telo nekje spodaj udarilo v skale … Najraje bi ga bil pustil, da bi odtaval naprej, toda tudi Aleks ga je zagledal in se ustavil.
»Aleks!« je zavpil.
»Sloki!« je odgovoril Aleks. V žlebu sta se sešla. Gledala sta se kot dva razjarjena samca, ki se ne moreta ogniti drug drugemu, ne da bi se spopadla. Gledala sta se, kot da se vidita prvič.
»O, Aleks, živ si… Naj se te dotaknem, da bom verjel,« je dejal Sloki in se zagledal v razmesarjeni obraz, ki mu tudi nevihta ni sprala strjene krvi.
Aleks se je grenko nasmehnil. »Po tvojem naj bi bil mrtev, Sloki?« Krvavi pogled je prebadal. »Ko sem se zbudil, te ni bilo nikjer. Samo prazen konec vrvi sem potegnil k sebi… Kaj se delaš nedolžnega? Sloki, prerezal si vrv! Zavedaj se, da si svinja! Ne bi smel plezati s tabo! Boš mar rekel, da se je pretrgala?!«
Slokemu je obraz potemnel. Posrečilo se mu je zaigrati resnično žalost in razočaranje. »Aleks, tebi se blede, zato ti oprostim… Kako si krivičen! Toliko, da me nisi ubil! Rekel sem ti, da se ne da… a nisi verjel… Zdaj pa še to!« Pomolil je Aleksu tisti konec vrvi, kjer so raztrgana vlakna cvetela v šopih: »Kje imaš pamet? Mar nož takole odreže?«
Aleks je vzel v roke svoj konec vrvi in si ga ogledal. Res, vlakna so bila natrgana v šopu. Zdaj ni bil več tako trdno prepričan. »Menda imaš prav… Oprosti, če sem te žalil… Ko sem se po nevihti zbudil, sem potegnil k sebi ta konec vrvi in pomislil, s čim sem te tako razžalil, da si prerezal vrv… morda si jo zato, ker sem v trenutku razdraženosti hotel biti večji od tebe ali kaj!«
»Ne lomi ga! še pomislil nisem na to, nikar da bi bil užaljen! Če bi bil tako malenkosten, kot misliš, ne bi bil dovolil, da bi šel ti naprej, ali pa bi se bil odvezal. Starejši sem in znano ti je, da po nepisanem zakonu stene imam to pravico!«
Aleks je še vedno strmel vanj. Naenkrat je začudeno vprašal: »Kaj se je vendar zgodilo, da se je vrv pretrgala? Menim, da se ni sama…«
»Poslušaj vendar, Aleks, bodi pameten! Kamen jo je udaril. Spomni se, koliko si jih zrušil za sabo!»
»Najbrž bo res. Kakorkoli je, da le prideva živa iz te blaznice. Nič drugega me ne briga!… Noben hudič me ne spravi več v steno!«
»Ne obupuj, jaz te bom spravil živega od tod! Daj sem vrv, da se zveževa… Prečkala bova police, potem pa se bova kmalu začela spuščati.«
Aleks pa je predlagal, da bi vpila na pomoč. Menil je, da ju bodo slišali vojaki.
Toda Sloki ni bil za to. Rekel je, da bosta sama prišla ven, kot sta tudi sama prišla noter. Ne mara sramote, da bi se razvpilo, kako so ju reševali, ko sta se že skoraj sama rešila…
Sloki je vzel v roke razcefrana konca vrvi. Z vajenimi gibi prstov ju je zvezal v novo celoto, ne da bi mu kakšna mišica trznila na obrazu. Ko je bil gotov, je dejal: »Aleks, zapomni si! Danes si se znova rodil!«
»Skušal si bom zapomniti.«
Zaplezala sta se v težko gred, ki je držala iz grape v steno, k zložnejšim prehodom. Sloki je plezal naprej, tam, kjer je bilo nevarno, pa je zabijal kline in varoval. Nekajkrat se je izpostavil. Kljuvala ga je vest… Prehitro je bil odpisal fanta. Niti prepričal se ni, kaj je z njim. Vsega je kriva njegova prenagljenost. Tudi mnogih sporov z materjo in sodelavci… Beseda mu je prenaglo drsela z jezika … Tokrat pa se je vdal še strahu… Aleks je bil sedaj krotek. Zavedal se je, da iz stene ne bi prišel sam. Kako bi prebil noč v dežju, ko je izgubil toliko krvi?
Nagon je Slokega pravilno usmerjal, še pred nočjo je Aleksa sam spravil iz stene. Spodaj na stezi sta se objela in si podala roke.
Nova smer v zahodnem delu triglavskega stebra je še nadalje vznemirjala »skalaše« in nemške naveze, Čim več navez se je moralo vrniti, tem višjo ceno je dobivala smer za tistega, ki jo bo preplezal. Sredi avgusta je bilo, ko je Pavla naskočila steno s plezalcem Gostišo. Ker so se v tem delu stene preizkušali že mnogi »skalaši», so se že vnaprej domenili, da mora biti ta smer skalaška. Toda zahodnega dela stebra niso imeli v mislih samo »skalaši«. Šest let je nemški plezalec, velik ljubitelj triglavskih sten, mislil, da bo uspel. Nekajkrat so poskusile nemške naveze, toda stena se jih je vsakokrat otresla. Najbliže zmagi se je dokopal najvztrajnejši nemški plezalec Szalay. S tovarišem sta premagala že največje težave in dosegla precejšnjo višino, ko so jima previsi zaprli dovolj dobro zamišljeno in speljano smer. Na težavnem mestu je zdrsnil za dolžino vrvi. Soplezalec je zdržal padec in obdržal tovariša na vrvi. Z lažjimi poškodbami na rokah in glavi jo je še kar poceni odnesel. Srečno so ga spravili iz stene. Ko sta bila Pavla in Gostiša že drugi dan v steni. Je prišel Szalay v Vrata z odličnim dunajskim plezalcem Prusikom. Plezalce je zajelo vznemirjenje.
