Plezalni vrtci so bili nekoč tihi kotički slovenskih gora, majhna skalovja, ki so jih generacije alpinistov in gorskih reševalcev poznale skoraj tako dobro kot lastne dlani. Bili so blizu, dostopni za popoldanske vadbe, pogosto skriti v gozdu ali pod planinskim domom, in prav tam so se začeli prvi koraki, prve napake, prvi strahovi in prve zmage. Preden so nastala urejena plezališča, preden so se smeri svetile od svedrovcev in kot slab okras navešenih »sistemov« ter preden so ferate postale družinski izleti, so bili plezalni vrtci zibelke našega alpinizma.
Najstarejši med njimi, Turnc pod Grmado, že več kot stoletje gostuje mlado in staro. V njegovih razpokah in ploščah je ostalo ujeto nešteto zgodb in tudi tragedij: od prvih Skalašev do povojnih alpinistov, od mladih članov AO‑jev do prvih gorskih reševalcev, ki so tam vadili spuste, sidrišča in improvizacijo. Turnc je bil šola, kjer si se naučil več kot le plezati. Naučil si se brati skalo, zaupati soplezalcu in se znajti, ko je bilo treba.
Foto: Pavel Oman
Podobno vlogo je imelo (pozneje) tudi skalovje pod Kališčem. Planinski dom je bil v sedemdesetih in osemdesetih letih prizorišče sprejemov novih alpinistov, petdeset metrov nižje pa je stalo navpično skalovje, ki so ga vsi poznali kot »Cine«. Tam so se učili mladi alpinisti, tam so GRS ekipe v lepem in slabem vremenu vadile spuste in dvige z marinerjem in gramingerjem, tam so potekale skupne vaje AO in GRS Kranj. »Cine« so bile, tudi zaradi takratnega načina gorniškega življenja, blizu, praktičen in domač — prostor, kjer se je kalila samozavest, ki jo kasneje potrebuješ v severnih stenah ➠ Franci Ekar.
Ko je v Bistrici nad Preddvorom nastalo urejeno plezališče, so se »Cine« počasi umaknil v ozadje. A še pred tem je dolina Bistrice že imela svojo zgodbo: v šestdesetih letih so tam Žvokelj in drugi zagnani člani AO in GRS zabili prve kline in uredili prve smeri. Pravi zagon je prišel v osemdesetih, ko je plezališče postalo osrednji trening prostor lokalne generacije.
Nekateri pa so trenirali še bolj preprosto — na betonskem nadvozu čez železnico na Orehku. Tam so se brusili Štremflja, Nejc in vsa takratna AO druščina. Beton, robovi, razpoke med ploščami — vse je postalo plezalni poligon. To je bil trening, ki ni bil lep, ni bil udoben, a je bil učinkovit. In iz tistega nadvoza so šli fantje v stene, ki so jih kasneje zapisale v zgodovino ➠ Pavel Oman.
Danes so plezalni vrtci večinoma opuščeni ali pa so se preoblikovali v plezališča. Nekateri so dobili ferate, drugi so zaraščeni, tretji živijo le še v spominih. Razlogi so jasni: športno plezanje je napredovalo, varnostna pričakovanja so večja, urejena plezališča so dostopna in privlačna. A plezalni vrtci so bili nekaj drugega. Bili so prostor skupnosti, improvizacije, učenja na napakah in prvih korakov v svet, ki je bil večji od domačega hriba.
In čeprav mnogi danes slovenski alpinizem dojemajo in ravnajo z njim kot (dokončen) preteklik (upravičeno?), čeprav se je način gorskega reševanja prilagodil turizmu in preselil v nižave ter z novimi generacijami zaradi vse boljše opremljenosti z vozili in razširjenosti prometnic postal bolj »terenski« kot stenski, helikopter je postal nepogrešljiv in ključen element (tudi za brezplačne prevoze nepoškodovanih), se danes stare plezalne vrtce uporablja redkeje, ostaja resnica preprosta: vsaka velika zgodba se začne na majhni skali. Morda napišemo še kakšno, morda pa tudi Vi dodaste kakšno … info@gore-ljudje.net
