Primorski dnevnik, 8. maj 1974
Napeto so spremljali Pavlin vzpon in poizkus. Prejšnje leto se je stena ubranila z dežjem in tudi Pavla je zdrsnila na težavnem ostenju, o katerem so menili, da je ključ smeri. Toda kljub temu ni odnehala.
Tudi Joža in Miha sta bila pod steno. Spremljala sta poizkus in bila nared, da bi šla reševat, če bi bilo treba. Tu so se srečali z nemškima plezalcema. Miha jima je povedal, da Pavla in Gostiša zdelujeta steber v zgornjem delu. Szalay ga je žalostno pogledal in skomignil z rameni, s Prusikom sta prišla prepozno… Bosta napravila pa kaj drugega. Saj je stena dovolj široka. Tega mnenja je bil tudi Prusik, ki je bil znan kot izreden tehnični plezalec. Že takrat, ko so naši v glavnem plezali še prosto, je že spretno uporabljal zanke, lestvice in dobro premišljene manevre z vrvjo. Tudi Sloki je bil z njimi. Odkar sta se z Aleksom ponesrečila, je bil mnogo previdnejši. Rane na telesu so se mu celile naglo kakor psu, ne pa duševne rane. Nikomur ni povedal, da sta nameravala v tem delu stebra potegniti svojo prvenstveno smer, toda radovedneži so vseeno izvedeli, kaj se je zgodilo. Aleks ni mogel molčati. Ko se je napil, je izrazil dvom, če ni Sloki prerezal vrvi… Govorice so se razširile in med plezalci se je šušljalo, da se je vrv nekam skrivnostno pretrgala. Vse to se je povezovalo z neljubo nesrečo v Kamniških Alpah, ko se je soplezalec Slokega v podobnih okoliščinah smrtno ponesrečil.
Ves dan so bili pod steno in zrli navzgor z daljnogledi. Najbolj je plezalcema trda predla že onkraj skalovja, ki so ga imenovali Sodi, in ko sta se spravila že skoraj čez Hlebec. Sodi so bili videti kot trebušasti pomoli, štrleči nad globino. To je bila tri raztežaje vrvi visoka skala, gladka, s težkimi prehodi, s stolpiči in počmi; čez Hlebec pa se je vlekla drobna špranja, ki se je iz dna zdela nepreplezljiva.
»Ni izključeno, da bo Pavla omagala,« si je mislil Sloki, želel je, da bi se vsaj ustavila, da ne bi mogla nikamor naprej in da bi jo reševali. Tako bi ostala še ena možnost, da bi dobil novega soplezalca in preplezal smer. Ker pa sta bila tu Nemca in Szalay, je spremenil svoje mnenje. Bolje, da pridejo tja »skalaši» kot Nemci! Teh ni imel najrajši, čeprav se je pogovarjal z njimi in se dal od njih poučiti o najnovejši vrvni tehniki.
Joža Čop pa se je zbal za Pavlo.
Nebo se je temnilo, pripravljalo se je neurje. Razmišljal je, ali bi jima šli na pomoč. Pavla bo odklonila in klela. Naročila mu je, naj se nihče ne prikaže za njo, četudi ji bo migal samo še en prst. Sklenila je, da bosta z Gostišo steno po vsej sili preplezala, tudi če bi morala v njej spati šest dni. Hrane sta imela dovolj in dobro sta bila opremljena. V skrbeh so bili tudi drugi. Ves dan sta premagala borih sto petdeset metrov višine in pred njima je bila — tudi če bi uspešno premagala smer — še grozljiva Ladja, pod njo pa še mnoge druge neznanke.
Nemca, na videz hladna in vzvišena, sta pokazala dovolj spoštovanja do uspeha »skalašev«. Medtem ko so se oči Pavlinih prijateljev upirale v navezo, ki je obstala, se je Prusik zagledal v desno izbočeno visoko podlogo stene, ki je tvorila podstavek dna in se strmo spuščala nazaj na levo, k ostenju osrednjega stebra. Dolgo je gledal, potem pa dejal prijatelju: »Poglej, tamle bi se dala izpeljati imenitna smer!« Oba sta se nenadoma zazrla v skalovje, se odmaknila od skupine in se tiho menila.
»Pravi tiči so ti Nemci,« je dejal Sloki. »Prišla sta in si ogledala steno, pa že mislita, da bosta zmagala! Ne bo šlo tako gladko… Naj si kar delajo utvare, jih bo že minilo, ko jo bodo pošteno skupili!«
V oblakih je votlo zagrmelo, na vrh Triglava se je prilepila črna gmota. Na Luknji so se odprle zapornice in nenadoma je meglena lava začela zalivati steno. Plezalca sta se kmalu znašla v njenem objemu …
»Miha, kaj bo z njima?« je zaskrbelo Joža. »Naj gremo gor na pomoč? Težko bosta preživela nevihto!«
»Prepozno,« je dejal Miha, ko je pogledal razbesnelo nebo. Ognjeni jeziki so treskali v skalovje, potegnil je veter in završalo je v drevju. V trenutku se je shladilo. Potegnili so kapuce čez glave in odšli. Še preden so prišli do polovice poti h koči, se je usul dež in jih premočil do kože.
V jedilnici je oskrbnik zakuril peč. Preoblekli so se, se pogreli in skoraj molče povečerjali. Pritajena skrb jih je navdajala s slabo voljo. Nebo je še in še rohnelo, strele so besno švigale. Stekla so žvenketala in dež je neutrudno lil, kot bi se utrgal oblak.
»Saj ju mora voda odplakniti s stene, če nista našla kakšnega zavetja,« je dejal Čop in odložil žlico.
»Ne bo ju! Pavla bo že našla kakšno lopo ali previs, da bosta šla podenj,« je tolažil Miha.
Tudi Sloki, ki je prisedel k njima, je menil, da so v gornjem delu stene votline, kamor se bosta pred dežjem lahko umaknila. Nihče ni rekel, toda vedeli so vse, če jima ne uspe priplezati do votlin, ju bodo naslednji dan iskali mrtva…
Nemca sta kmalu po večerji odšla spat. Z njima se niso marali zapletati v razgovor, zakaj imel sta načrte, ki o njih nista hotela govoriti. Bili so pač tekmeci in v borbi za steno so na tihem že nekaj let nadzorovali drug drugega.
Da bi čas hitreje minil, so vrgli karte. Sloki je bil mojster v igri. V glavnem je on dobival, Miha in Joža pa sta izgubljala.
»Dokler ne neha dež, ne gremo spat!« je rekel Joža. »Ne bi mogel zatisniti očesa, če, pomislim, da Pavlo in Gostiša v steni jemlje hudič, mi jima pa ne moremo pomagati,« je dodal in položil karte na mizo. Sloki je pomedel z mizo kup dinarjev, ko je vstopila Karmen v tesno oprijetem puloverju, ki so ga prsi izzivalno napenjale. Sloki jo je zagledal, še preden je prišla k mizi, in roka, ki je mešala karte, je omahnila. Ni mogel skriti občudovanja. »Gospodična Karmen, za vas sem hranil stol, da boste sedli k meni!«
»K vam pa že ne, gospod Sloki! To mi še na misel ne pride!«
»Zakaj ne?«
»Bojim se vas! Vi ste ženskam nevarni!«
»Kdo pa vam je to natvezil? Jaz se žensk bojim!«
»Ne pretvarjajte se, profesor! Me ženske to slutimo! Raje bom sedla k Čopu, če nima nič proti! Njemu bom pomagala, da ga ne boste preveč obrali!!« Sedla je k Jožu, ki ji je prav rad napravil prostor. Dekle, ki ni skrivalo simpatije do njega, mu je bilo všeč. Odkar ju je Sloki seznanil, sta se nekajkrat videla, plezat pa še ni šla z njim. Toda vsakokrat je znova rekla, naj ne pozabi, da jo bo ob prvem lepem vremenu peljal čez steno. Dekle mu je počasi zbudilo gorečo željo, da bi se odločila čimprej.
