Primorski dnevnik, 9. maj 1974
Vrgli so karte. Karmen se je nagnila k Jožu. Na komolcih je začutil topel utrip njene mehke kože in prešinilo ga je kot elektrika. In kot bi mu prinašala srečo — nekajkrat zapored je dobil, Sloki pa je začel izgubljati.
Le – ta ni še uganil, zakaj ga je odklonila kot vodnika in kakšen je pravi vzrok, da se zanima za Čopa. Skušal se je pošaliti kot ponavadi, da bi odkril, kaj v resnici čuti do Joža. »Karmen, zakaj pa se tako radi smukate okoli Čopa?«
Ni je presenetil. Smehljaje se, je odvrnila: »To vprašanje je odveč. Če vas zanima — všeč mi je. Je to dovolj ali potrebujete še kakšno posebno pojasnilo?«
»Mar hočete zato samo njega za vodnika?«
»Ne bodite nesramni, profesor. O tem žensk ne sprašujte. Sicer pa vam tudi to lahko povem, da ne boste delali napačnih sklepov: zanimajo me izredni ljudje, ker je v njih nekaj, kar me privlači. Ste sedaj zadovoljni z odgovorom?«
»Saj moram biti…«
»No, ta te je useknila, profesor,« je rekel Miha in pomedel karte.
Vznemirljiva ženska je prinesla mednje nekaj življenja. Bila je pravo nasprotje steni, ki jih je čakala naslednji dan. Obetala je življenje, radost, užitek. V njeni družbi so nekoliko lažje čakali, kdaj se bo nebo pomirilo…
Na polici v zgornjem delu triglavskega stebra sta se v skalni votlini tiščala k steni prvopristopnika Pavla in soplezalec Gostiša. V steni sta preživljala četrto noč. Oblaki vodonosci z jugozahodne strani neba so butali v vrh Triglava kot valovje razbesnelega oceana. Gora jim je parala vodene trebuhe, da so se razblinjali in se podili po skalah, kakor podivjana žival. Nevihta ju je zatekla v steni, vendar sta izplezala iz najhujšega, zato sta imela še toliko časa, da sta, čeprav do kože premočena, priplezala v zavetje, sicer bi ju bili slapovi vode odplaknili. V vesolju so se sproščali skladi teme, zrak je bil nabit z elektriko in vlago. Po skalah je reskalo. Od vrha do dna stene so švigale strele in ju slepile.
»Pavla, če bova preživela to noč, bova še marsikatero,« je dejal fant, si brisal vodo s čela in ožemal šope las.
Dekle ni odgovorilo, samo strmelo je v noč. Njen duh je bil napet da skrajnosti. Vendar je bila še tako močna, da je obvladala strah in doživljala besnenje naravnih sil z upanjem v srcu. V njeni naravi je bilo, da je bežala od ljudi, samo sebe je iskala v spopadu s temi silami. Na videz groba, je za svojo odločnostjo, v kateri se je lahko kosala z vsakim moškim, skrivala občutljivo jedro. Rohnenje neba je bila zanjo nenadkriljiva glasba. Nekaj, po, čemer je hrepenela in česar ni našla med ljudmi. Žal ji je bilo samo to, da tega, kar je preživela v teh treh dneh, ne zna preliti v besede. Vedno je verovala v svojo srečo. Prepričana je bila, da se ju bo kaos, ki preti ubiti vse živo, usmilil, že zato, ker se je usmilila stena in ji naklonila novo smer. Pravzaprav se je že čutila zmagovalko, čeprav ni vedela, ali bosta ponoči otrpla omahnila v smrt ali naslednji dan v lepem vremenu izplezala… Nevarnost je bila za njeno dušo zdravilo. Gora jo je osvobajala razočaranja nad ljudmi, od katerih je pričakovala mnogo več, kot je dobivala. Iz sveta trgovcev, bankirjev, mesarjev, uradnikov, ki so se v dolini pred njenimi očmi pehali in pulili za dobiček, je bežala, ker jo je utrujal in peklil. Na meji med življenjem in smrtjo je doživljala svoj preporod, svoje novo rojstvo. Kaos se je spreminjal v red, nesmisel, trenutnost se je tu srečavala z večnostjo in laž z resnico.
Skale so bruhale v tokave slapove hudournih voda in kamenje je bobnelo v brezna. Zrak je bil vlažen. Pavla je vzela iz nahrbtnika nekaj suhih kosov obleke in jih potlačila tja, kamor je mokrota primezela že pregloboko in mrtvila otrplo telo. Lotil se je je rahel obup. Vendar ni izrekla besede, ki bi njuno zmago spravljala na kocko in jo napravila nesmiselno. Mislila je na Joža in Miha. Z njima je veliko plezala in postali so dobri prijatelji. Vedela je, da sta v Vratih in prepričana je bila, da bosta zjutraj prišla na vrh Ladje pogledat, kaj je z njima. To ji vliva moči, prav tako Gostiši. Samo zdržati noč, ne zaspati… Ne zdrsniti v sanje, iz katerih se ne zbudiš nikoli več… Kako dobro je imeti prijatelje in jim zaupati…
Rahlo se je pokesala, da ni šla plezat s Čopom, že zdavnaj bi bila izstopila. Precenjevala je sposobnosti svojega tovariša… Pa kaj hoče, zdaj je, kar je… Človek se ozira na ljudi, vendar se mora tudi nase… Hotela je v glavnem plezati prva in imeti svojo smer. Če bi plezala z Jožem, bi vsakdo dejal: »Seveda, on je zdelal najtežavnejša mesta…« Tako pa se bo smer imenovala skalaška, pisalo pa bo: Jesihova in Gostiša…
Toda v teh okoliščinah se ji je to zdelo nepomembno. Če jo neurje v steni ubije, bodo kmalu pozabili nanjo… Grmelo je premočno, da bi se lahko pogovarjala. Ni ji preostalo drugo, ko da je svoje življenje v duhu razstavljala na dele in jih sestavljala v novo celoto…
Pred tem plezanjem sta s Čopom nočila v seniku in se pogovarjala. Vprašal jo je kako kaj s fanti in ljubeznijo. Ni vedela, kam meri. Gledala ga je samo kot plezalca. Priznal je, da tudi on ni našel ženske, odkar sta se razšla s Korošico. Ni ga pravzaprav razumela, kaj hoče, in tudi marsikaterega drugega od plezalcev ne. Vsak je potegnjen nekam vase in živi sam s seboj, neko svoje življenje. Pomislila je na Gostišo. Kadar se je zabliskalo, ga je videla, kako strmi mimo nje z dežne curke, apatičen, zvit v klobčič kot žival. Kakšni so ti moški?! V nekih stvareh so si enaki, v drugih pa tako različni… Vsekakor dolgočasni. Sama ni vedela, zakaj tako rada menjava plezalce. Zvesta je bila samo steni. Mogoče jih ne menjava zato, da se jih ne bi naveličala… Vsakomur je preprečila, da bi jo seznanil z neprijetno resnico, kako se je je naveličal… V teh treh nočeh se je svet odpiral v novih razsežnostih. Vsakokrat, ko se je srečala s smrtjo, se ji je zdelo, da gleda globlje in dlje in da ve povedati manj… Trenutno si je želela samo to, da bi se nebo uneslo, da tri se zdanilo in da bi jo obsijalo sonce. Nebo pa je hrumelo naprej, ko da se približuje konec sveta. Nevihta se je šele razbesnela. V svetem pismu je brala, da je bila zemlja v prvih dneh stvarjenja pusta in prazna… V svojem začetku je spominjala na svoj konec… Kaj je porodilo njen začetek, nam je prav tako malo znano, kakor to, kaj bo povzročilo njen konec… V strahu, da bosta naslednji dan morda mrtva, je razvijala svoje misli o planetih in jih je primerjala z življenjem ljudi. Danes vemo, da je človek minljivo bitje, da je življenje le trenutek. Civilizacije so umrljive, umrljivo je človeštvo, celo zvezde in cele galaksije bodo doživele konec… Da, zemlja bo nekoč umrla, čez pusto in prazno, čez razpokano skorjo planeta bodo rjoveli viharji, ki se jih ne bo bal nihče in ne slišal…
