Primorski dnevnik, 10. maj 1974
Se bo zemlja srečala s kužno meglo kometa, zvezde repatice? Se bo ohladilo sonce? Ali se bodo ljudje kot kužni lišaji uničili med seboj v nenehnih vojnah? Kdo ve? Ob misli, da bo zemlja nekoč umrla, ji je bilo huje kot ob misli na lastno smrt. Svet bo utonil v temo pozabe tako tiho in ponižno, kot je iz nje izšel. Vse se bo vrnilo v izhodišče. Tja, kjer se vse lahko začne znova … In potem bo zavladala grozotna tišina, kot zdaj, ko se je nebo nenadoma umirilo in je veter prenehal… Dvignila je oči v nebo, da bi se zahvalila nedoumljivemu.
Oblaki so se pretrgali. Skozi sinje žile so se zasvetile mrzle jutranje zvezde. Njene zvezde… Kako jih je bila vesela! Toda ni videla jutranjice! Po prepadih so se vlačile raztepene megle, se naglo vrtinčile in dvigale v višavo. Kmalu potem se je stena razgalila. Bila je sprana, sveža, čista in voljna.
Pod visokim sivim jutranjim nebom, iz katerega se je kdaj pa kdaj še usul dež, sta se Čop in Miha vzpenjala skozi Luknjo po Bambergovi poti, ki drži po robeh zahodnega dela stene. Skrbelo ju je, kako sta Pavla in Gostiša prebila vihamo noč. Zdaj je bil peti dan, odkar sta bila v steni v kaj neprimernih razmerah.
»Veš, Miha, saj sem trmast! Mama mi je večkrat dejala, da sem večja trma kot bohinjski vol; tako trmast pa le nisem, da bi se kar priženil v steno…«
»Prav imaš, res nisi trmast kot Pavla. Ona ne odneha. V severni steni Debele peči sva se hudo sprla, ko je hotela po vsej sili preplezati izvešeno peč, tako da je trikrat odletela, šele ko jo je kamenje dodobra ogreblo in jo je vrv stisnila okoli pasu, me je spustila naprej, tam, kjer sem si jaz zamislil priti skozi skalovje in sem brez težave tudi prišel…«
»Tako je — trme smo vsi, eden malo večja, drugi pa malo manjša. Če ne bi bili, tudi plezali ne bi! Če pa ne bi plezali, ne bi prišli nikamor!«
Z roba Plamenic sta se spustila v ostenje nad Ladjo. Tja, kjer sta vedela, da se dobro vidi v zahodni raz stebra. Sprane skale so se belile, bile so fantastične v nežnih meglicah, ki jih je topel veter trgal in naglo sušil. Tu so bile sanje in prividi samo korak od resničnosti. Pokleknila sta na robu in se zazrla v globino. Navpične skalne puščave so bile puste in prazne. Nobene sledi ni bilo o kakšnem življenju. Potem je Joža zavriskal, da so stene nekajkrat vrnile odmev.
Od spodaj je vrisku odgovoril vrisk.
»Pavla, hoj, Pavla, hoj, Pavla!« je Joža nekajkrat zaukal, vesel, da stene vpijejo odmev ena drugi. »Pavla! Pavla! Pavla! Pavla!«
Pavla je spodaj veselo kriknila: »Joža! Joža! Joža! Joža!«
Glasovi so se zlili in bilo je, kot bi stene s svojimi širokimi usti kričale: »Pavla! Joža! Pavla! Joža!« Vsem je odleglo.
Miha je že prislonil daljnogled k očem in naznanil: »Vidim ju! Tamle, na razu stebra!«
Z vpitjem so se kmalu sporazumeli, da sta brez hrane že en dan in da nujno potrebujeta druge plezalnike. Prijatelja sta zvezala tri vrvi in po njih spustila nahrbtnik s hrano in plezalniki. Pavla je kmalu priplezala do pošiljke. V deževnih nočeh jima je pošla odpornost, pa zlačnila sta se, zato sta se najprej lotila hrane. Z njo je prišla vanju nova moč. Potem je šlo laže. Čeprav je stena kazala zobe, sta kmalu priplezala pod Ladjo, kjer se je njuna skalaška smer združila z gorenjsko. Ladja je izredno težaven raztežaj za spočitega plezalca, ne pa za taka dva, ki ju je stena krotovičila štiri dni zapovrstjo.
Miha in Joža sta zvila vrvi in se spustila na Ladjin nos. Tu sta pričakala zmagovita brodolomca. Zadnji raztežaj sta ju varovala z vrha.
Sto osem ur je minilo, kar sta se Pavla in Gostiša odpravila v svet vertikale, in zdaj sta stala na dokaj varnih in trdnih tleh. Zmaga! Zmaga! Joža in Miha sta jima stisnila okrvavljene prste… Tu, kjer so se v eno združile njihove prvenstvene smeri, so bili vsi skupaj srečni. Vsak po svoji poti so prišli k istemu cilju.
Pavla in Gostiša nista našla besed, da bi pripovedovala, kaj vse sta doživela. Prav na kratko sta povedala, kako jima je šlo za nohte.
Čop je odpel čutarico z domačim žganjem. »Na zdravje, Pavla, tebi in Gostiši! Na vajino in našo trmo!«
Ostra tekočina je zapekla po grlu. Pavla je bila srečna. Verjela je v iskrenost in pravo gorsko prijateljstvo, ki ne poznata ne izdaje ne zavisti. Spet ji je Joža prirastel k srcu ko takrat na Špiku — vedno pride o pravem času, ko človek potrebuje pomoč, ne da bi klical… Poznala je ljudi. Malo jih je, ki vidijo človeka v nesreči in potrebi. Vsakdo vidi predvsem sebe, drugega pa šele tedaj, ko pade nanj žarek zavisti. Bilo ji je žal, da se je Joža preveč navezal na Staneta. Saj ga je cenila, toda z njim ne bi plezala. Ni vedela, zakaj. Tudi očitala ni Jožu njegove družbe. Kdove kaj združuje ljudi in kaj jih razdvaja… Tudi tiste, ki so na videz prijatelji…
Na robu jih je zajel silen veter, ki je razbijal valovje oblakov. Jadrali so proti jugozahodu kot osamele barke. Šli so čez Kugyjevo polico, čez ledenik in na Kredarico. Zdaj, ko je bilo vse mimo, je Pavla hodila, kot bi se zbudila iz hudih sanj. Je to resnica ali utvara? Kdo ve… če dolina podira mostove med ljudmi in jih mesto spremeni v neobčutljive tujce, jih gore zbližujejo, da si postanejo prijatelji .. Mnogo so že dosegli »skalaši«! Joža, Miha in Stane so bili sedaj »vsemogočna« trojka. Dobili so naziv »Zlata naveza«. Kaj vse so si obetali od njih! Pavli se je dobro zdelo, da jim je pred nosom ona speljala novo smer in morali so ji čestitati. Ni vedela, ali naj bi vriskala ali jokala… Mislila je že, da ne bo nikoli več videla ne tistih, ki so ji pri srcu, ne onih, ki jih ne mara…
Na Kredarici so sedli v svoj plezalni kot. Pavla je naročila kuhanega vina. Čop je utrinjal šale. Ni mu jih zmanjkalo. Zdaj se je treba smejati na vse grlo, da se znova vrneš v svet vsakdanjosti… »Še vedno drži, Miha, kot pravijo ljudje: za kapitalnega gamsa, za veliko ribo, za lepo žensko, za težko steno je treba potrpljenja in vztrajnosti in še mnogo časa povrh!« se je odrezal Joža.
»Naj bo, Čop!« ga je lopnila Pavla pa plečih. »Mislila sem, da boš dodal še ,za dobrega dedca’, pa si tako skromen, da si svojo sorto izpustil!«
