Primorski dnevnik, 4. maj 1974
Skale se je moral držati oberoč, tako da ni mogel popraviti razmršenih las in ne obrisati potnih kapelj, ki so mu brazdile obraz, se stekale za vrat in polzele v premočeno srajco. Noge so se mu jele tresti. Ob tem nenadnem uporu telesa njegov duh ni našel opravičila, da bi še enkrat pokusil — majavi klin je obetal padec…
»Kaj je s teboj?« se je spodaj nestrpno oglasil Aleks.
»Kaj pa naj bi bilo, madona! Ne gre več, pa če se pretrgam!«
»Profesor, poskusi še enkrat! Varujem te dobro« ga je vneto bodril mladi fant sinjih oči z lasmi, pristriženimi na krtačo. Bil je že nestrpen, saj tudi njegovo stojišče ni bilo udobno. Med stenami je ležala težka soparica. Nebo je bilo polno kopastih oblakov in temno ožarjeno. Sloki je visel nad prepadom, razpet kot Kristus, in mušice so se mu besno zaganjale v oči, nos in ušesa. Od kod se je vzela ta golazen?! Se bo moral spet umakniti? Skoraj je minilo že leto, kar je Čop preplezal gorenjsko smer, on pa še ni imel prvenstvene v tej steni. Vse poletje je bil bolan od razklanosti. Del njegovega jaza mu je govoril: »Pusti jih, naj tekmujejo, kolikor jih je volja! Samohodec si, precej prvenstvenih že imaš v drugih stenah, zimskih vzponov pa več kot kdorkoli. Naj se pobijajo v tej steni če hočejo… Umikaj se jim v samoto, če ti je res kaj do nje…« Drugi del duše pa mu je razžirala zavist. Zakaj ne bi bil med prvimi, če so lahko tudi oni? Spomnil je Čopa, kako sta se menila, da bi skupaj potegnila smer. Bil je užaljen, ko je Čop odbil. Potem pa se mu je zdelo celo neumno, da bi ga vabil s seboj. Vsi res dobri plezalci plezajo z malo slabšimi… Če bi plezal z njim, bi smer ljudje hočeš nočeš, pripisali njemu. Zato je izbral tega fanta, Aleksa, študenta, enega mlajših, drznih in obetajočih alpinistov. Vedel je, da je fant častihlepen in pripravljen, da brezpogojno uspe, nima pa toliko drugih vrlin, potrebnih za plezanje. Toda potreboval je takega soplezalca.
Aleks, ki se je zdaj tiščal pol raztežaja vrvi po njim, ni bil eden tistih, ki eno govore, drugo pa mislijo ali delajo. Prav tako ni sodil med tiste, ki so menili, da je ponos že izumrla krepost, ker je osnova za čast, ki se ji ne velja posvečati resno. Bil je izmed tistih, ki jih je imel Sloki za zanesene idealiste in fanatike.
Sloki se je odpel od varovalnega klina in mu naznanil: »Vračam se! To mesto se ne da preplezati.«
Aleks ga je gledal z zaničevanjem, ker je prehitro odnehal. Spomnil se je, kako rad je Sloki posedal med mladimi in z njimi udrihal po starih, žulil svoj kozarec vina in podžigal njihovo navdušenje nad izzivanjem smrti. Razlagal jim je svojo teorijo, da ima prvo tveganje svojo resnično vrednost samo v svoji zgornji meji, v skrajni težavnosti, zadnji zmogljivosti pred izčrpanjem, tik pred padcem.
Sloki je z užaljenim obrazom, jezen sam nase prilezel k fantu na polico in sedel.
Fant ga je ravnodušno gledal naravnost v oči ter mu iz njih srkal strah in tesnobo. »Prehitro si odnehal, mojster!« je dejal skoraj izzivalno Aleks. Z močnimi rokami, kjer so izstopale nabrekle žile, je ravnal vrv.
»Kako prehitro?«
»Drugače si nas učil! Skoraj bi si mislil, da govoriš eno, delaš pa drugo! Si se umaknil iz strahu za življenje ali zato, ker se bojiš, da ne bi zdelal tistega previsa«
Sloki ga je nejevoljno pogledal. Ni se rad prepiral v steni. Vedel je, da to ne prinaša nič dobrega. Očitajoč mu je dejal: »Ti mi očitaš? Sem te zato vzel v steno, da me boš sramotil?!«
»Vzel si me zato, da bi steno preplezala, ne pa, da bi se umaknila. Mene še ne poznaš! Jaz ne plezal dolgo in se tudi ne umikam. Ko bom preplezal vse, kar je težkega v teh hribih, bom nehal plezati, ker bo gora zame nezanimiva, kakor ženska, o kateri vse veš .kakor zemlja, ki si jo vso prehodil… S teboj sem šel zato, da bi spravil podse to steno, in amen!«
Sloki ga je motril izpod povešenih vek, zdaj že s sovraštvom. Razumel je napihovanje v dolini. Toda tukaj, pred obličjem same preizkušnje, ne! Nekaj nezaslišanega je v tej mladini!
Aleks je slonel ob steni, rdeč v obraz, poln moči, in izzival. »Bojiš se, profesor? Včasih si pravil: Če imaš premalo moči, moraš imeti več možganov. Jaz pa mislim drugače: treba je imeti več poguma!«
»Poslušaj, Aleks! Morava se vrniti in poskusiti kje drugje. Tu je stena tako krušljiva, da bi bilo nadaljnje tveganje samomor.«
»Ne pretiravaj, Sloki! To je daleč od samomora! Zdi se mi, da je tveganje zanimivo šele v bližini tiste točke, ko se začne boj za življenje… Junaštvo ni večnost, je samo stvar trenutka… Če si ti ne upaš, bom preplezal jaz!«
Sloki je odpel čutarico in srknil malo grenke kave. Obrisal je steklenici vrat in jo ponudil soplezalcu: »Mlad si še, dečko, ne delaj problema … Pravi človek ne zna bežati, samo odstopa, da bi potem znova napredoval. Brani se tudi zato, da bi napadel. Jaz še nisem obupal. Ne grem pa z glavo skozi zid. Poskusila bova drugje… Povem ti, da že celo desetletje proučujem to steno. Zaupaj mi! Vem za njena ranljiva mesta…«
»Čemu drugod, če se tudi tu lahko pride?! Spusti me naprej, pa bom jaz preplezal najtežavnejša mesta…«
Slokemu se je zdelo fantovo besedičenje zamalo. Pomislil je, da bi se fant lahko hvalil, kako je plezal naprej in premagal ključna mesta smeri. Naredil se je užaljenega: »Pa preplezaj!… Vidim, da si nezadovoljen sam s seboj… Izzival si me brez potrebe!«
Aleks se je, otovorjen s klini, vzpel s police v izvešen kamin in iz njega na gladko ploščo pod previs, kjer je bil Sloki omagal. Le-ta ga je varoval in gledal. »Mlad si, pesjan,« si je mislil.
Fant je zabil tri kline in preplezal steno tam, kjer je bil on odnehal.
»Moram mu priznati, da je boljši od mene… Morda sem res prehitro odstopil,» si je začel očitati Sloki. Izgubil ga je iz vida. Nenadoma pa je zabrstelo sproženo kamenje. Videl je, kako Aleks z živalskim krikom pada v znak. Železje je zažvenketalo, potem pa so topi udarci pulili slabo vdelane kline drugega za drugim, telo pa je tleskalo po skalah, dokler ni Slokega močan sunek vrgel k steni, Aleks pa je izginil v globini pod njim…
Slokemu se je vse zavrtelo pred očmi, soparno nebo, stena, prepad… Pri belem dnevu je videl zvezde…
