Primorski dnevnik, 3. maj 1974
Sreča, zgrajena na samoprevari, se je sesipala, kot se sesuje plaz v globočine. Sanje so jo zanesle. Kako naj pristane na tleh sedaj, ko leti? Kako je že govoril Jug? Veličina ljubezni je v odpovedi. V svetu sebičnežev bo nesebična. Ljubila ga bo, čeprav on ne ljubi nje. Ljubila ga bo bolj, kot ga je kdajkoli. Če bi omahnila na ledenik, bi mu s svojo smrtjo zadala rano. Ne sme ga raniti, če ga resnično ljubi bolj kot vse na svetu…
V dolino sta se vračali skozi Kot in ne prek Triglavskih jezer. Gotovo bo izvedel, da ga je iskala. Če mu je kaj do nje, bo prišel za njo. In če je ne bo našel, pride morda k njej domov. V njej je trepetalo rahlo upanje, če njegova ljubezen do nje še ni umrla. Sicer bo zaprla svoje srce. Kdo naj razume žensko, če je sama zavrgla tistega, ki mu je darovala prvo ljubezen? V nesreči je njena ljubezen vzplamtela. V zakonu in vsakovrstnih nevšečnostih pa bi morda ugasnila. Zato se ne bo poročila z nikomer. Naj ostane ta ljubezen v njej, naj tli v njeni globini. To je ogenj, ki so ga prižgale višine in ki ga dolina ne ugasne. Čuvala ga bo kot vestalka, čeprav bo morda nesrečna…
Naslednji dan se je Čop vrnil iz stene. Sloki ga namenoma ni čakal. Ne zavoljo slabe vesti, ker se je na vest požvižgal. Navadno se je držal pravila, da namen posvečuje sredstvo in da je morala moč. Počakal ni zato, da bi Čop o obisku dekleta zvedel čim manj, kar pa bo že zvedel, bo zelo pičlo.
Ko je Joža vrgel nahrbtnik z vrvjo in šopom klinov na klop, ga je poklical Torkar in ga povabil ven. Povedal mu je, da sta ga iskali dve Korošici in da je bila ena Tinca, ki je nekoč hodil z njo…
Kri mu je udarila v glavo, ko je izvedel, da sta že odšli. Je prišla mar zato, ker je v zadnjih tednih nekajkrat sanjal o njej? »Zakaj nista počakali, madona!«
»Saj te čakata pri Triglavskih! Tako nekako mi je povedal Sloki. Ta ju je peljal pod steno. Kmalu so bili nazaj. Tu so sedeli. Strašno ju je pregovarjal, naj te počakata. Sam sem ga slišal, ženski pa nič… še ponudil se jima je, da gre z njima, pa tudi nista marali.«
»Veš zagotovo, da ni šel Sloki za njima?«
»Brez skrbi, Joža. Nekaj ur se je še motovilil tu, potem pa je krenil čez Kriško steno v Krnico. Sam, kot po navadi.«
»Kakšna pa je Tinca?« Oskrbniku so se usta razlezla v nasmeh in oči so mu zažarele. »Lepa je kot Marija devica. Komaj sem jo prepoznal! Tudi njena prijateljica je simpatična. Ej, blagor mu, kdor bo dobil ta telešček!«
Vrnil se je v sobo k Pavli. Pila je čaj in čakala na kosilo.
»No, kaj je?« je vprašala.
»Moja Korošica me je iskala.«
»Iskala? Dovolj je nora, če leta za tabo v Vrata. Kje pa jo imaš?« je ravnodušno vprašala in gledala njegov nenadoma spremenjeni razočarani obraz. Čudila se je, da ga je moglo nekaj tako nenadoma presuniti.
»Ni tako nora… Samo vprašala je zame in šla naprej k Triglavskim jezerom.«
Njena ravnodušnost se je unesla. »In kaj boš sedaj?«
»Grem za njo!» Brž si je nadel vetrovko in začel pripravljati nahrbtnik.
Pavla se je začudila in ga skušala zaustaviti. »Kosilo boš pa ja počakal!«
»Ne! Takoj grem! Kosil bom na Kredarici.» Zvrnil je dva deci črnega vina in si obrisal potno čelo.
Pavla je strmela. »Dedci ste pa res nori!« je rekla. »Kje imaš pamet?! Saj si že v letih. Ne bo ti ušla! Pojej! Potlej pa teči, če že ne moreš drugače!«
»Ne, Pavla, grem!« Vrgel je nahrbtnik na rame in ji pomolil lopatasto roko.
Pavla se je prizanesljivo zasmejala: »Res si prisrčen! Pa dobro hodi! Kar javi mi, če bo še kakšna lepa nedelja, pa bova poskusila še enkrat, če ne, pa naslednje leto!«
Na Kredarici je zvedel, da sta odšli dekleti navsezgodaj na vrh in da se nista vrnili v kočo. Prenočil je na Doliču, zjutraj pa je navsezgodaj krenil čez Hribarice. V koči pri Triglavskih jezerih niso videli nobenih takšnih žensk, kakor ju je opisal. Vražje dekle, si je mislil. Najbrž je šla obujat spomine v njun bivak v pobočje Zelenih špic. To bi ji bilo podobno. Vedno ga je hotela s kakšno stvarjo presenetiti. Hitel je skozi gozd skrivenčenih macesnov in spomini so mu obudili ljubezen, ki se je bila nekajkrat že izgubila in se spet in spet vračala. Ni pozabil Tince, samo mislil je, da je zanj izgubljena. Dovolj dolgo ga je čakala brez upanja, da bi se ji želje uresničile. Nasprotja, ki so ju razdruževala, je gledal sedaj v drugi luči. Odkar je plezal z alpinistkami evropskega slovesa, ga niso nič več trapile misli, da bi dobil takšno dekle za ženo. Ženska — alpinistka se rodi kot se rodi velik umetnik. Takšna potrebuje steno in ne moža. Tinci je oprostil, kar ji je takrat zameril, želel si je njene opojne ljubezni, njenih otožnih oči, mehkih rok, želel si je tistega izgubljenega, nad čimer je bil že obupal.
LUČ NA VRHOVIH
Sanjam oči,
sanjam oči,
sanjam oči.
Kje so tiste oči,
v katerih sem se zagledal,
kako pijem kri svoje ceste
in izginjam v zvezdni prah.
Ko so naslednje leto stene ozorele, se je Sloki prvi na tihem odločil, da bo potegnil v osrednjem stebru Triglavske stene svojo smer. Z Aleksom sta preživljala drugi dan v steni. Preplezala sta nad polovico odurne navpičnosti v zahodnem delu stebra. Tako sta prišla do kritične točke, kjer se je obrnilo že več slovenskih in nemških navez. Navpičnost je postajala gladka, prevesna in nevarno krušljiva. Sloki je plezal naprej. Z ihto je zabijal klin v špranjo. Ni kazalo, da ga bo skala sprejela, kot je treba, že pel je s tako čudnim glasom, da ni obetal nič dobrega. Ko je vtaknil prst v luknjo, je ugotovil, da se klin maje. Kljub temu mu ni preostalo drugo, kot da vpne vponko ter se ob nategu vrvi nasloni na steno in počiva. V ustih se mu je lepila grenka slina. Pljunil je skozi mednožje v globino, čeljusti prepada so se nevarno razklenile in dno se je nekam odmikalo.
