Stena 80.

Primorski dnevnik, 1. maj 1974

»Čas imata. Zaspala bosta v steni in šla jutri naprej. To je njen največji užitek. Najraje prenoči v steni…«
»Kako? Z njim?« je vprašala Marija.
»Ne samo z njim! Tudi s kom drugim ali pa sama. Veste, težavnost ture se meri po tem, koliko noči je kdo prebil v steni in kako dolgo se je boril, da je zmagal …,« je pojasnjeval Sloki.
Marija pa je bila še naprej radovedna: »Kaj vam potem več pomeni? Dolg ali kratek boj s steno?«
»O tem si še nismo edini. Eni bolj cenijo dolg, utrudljiv in dramatičen boj, drugi pa so za čim krajšega To je pravzaprav stvar okusa, gledanja na življenje in načina, kako kdo živi.«
»In kaj vam bolj ustreza?«
»Jaz se vedno ravnam po okoliščinah. Všeč mi je oboje. Prilagajam se trenutnemu razpoloženju. Meni pomeni plezanje bolj osebni užitek kot sredstvo za uveljavljanje pred ljudmi. Ni mi do slave,« se je pretvarjal. »Danes te ljudje hvalijo, jutri pa te z užitkom teptajo v blato…«
Tinca ga je poslušala le napol. Izvedela je dovolj. Ne bo čakala. Sloki je razumel njeno odsotnost in zmedenost. Ni mogla prikriti žalosti. Da bi poglobil njeno rano, je začel pripovedovati, katero steno je preplezal Joža v novi smeri in kaj pomeni vsem slovenskim plezalcem v boju z nemškimi navezami, ko se kosajo, kdo bo potegnil težavnejšo smer prek stene.
Vrnili so se v planinski dom. Dekleti sta sklenili, da pojdeta sami naprej na vrh Triglava. Sloki se je ponudil, da gre z njima. Tinca je odklonila. Mariji pa je bilo hudo. Godilo ji je, da je profesor z njima tako domač.
Sloki je skomignil z rameni: »Prav, če me ne marata… Povem vama, da je vrh že snežen in da so stopi zaledeneli. Potrebovali bi koga.«
Marija se je obrnila k prijateljici, ker ni razumela, zakaj ga je odklonila. Tinca pa se je zazrla v Slokega z rahlim prezirom, kot bi bila uganila namen njegovega govorjenja: »Midve greva sami. Rekli ste, da je tura vredna toliko več, kolikor človek žrtvuje. Nočeva moške pomoči. Nisem vam še povedala, da sem tudi jaz že preplezala steno, in ji bom, če bo treba, lahko v pomoč… Pa hvala vam za trud, in pozdravite Joža…«
Sloki je presenečen vprašal: »Kam pa pojdeta s Triglava?«
»Čez Sedmera jezera v Bohinj, če bo Joža utegnil, naju lahko najde pri Sedmerih jezerih v koči. Tam se bova ustavili za kakšen dan.«
Dekleti sta si oprtali nahrbtnika in se odpravili po Tominškovi poti v strmino. Sloki je sedel pred domom in gledal z daljnogledom za njima. Ves je bil iz sebe od samozadovoljstva. Ali ni bil to prav šolski primer pametnega ravnanja? Že en sam razlog bi lahko opravičil vse njegovo početje, žalitve pod črno steno ni pozabil, če nekoga rešuješ, ga ne ponižuj in ne povišuj sebe brez potrebe. Zaslutil je, da je tej ženski ponos več kot ljubezen. Prelepa je, da bi se komurkoli ponujala, nikar vsiljevala. To, kar je v nekaj stavkih zasejal v njeno dušo, se bo razrastlo kot plevel. Tudi če jo najde, ne bo izbrisal kar tako vtisov, ki jih je dobila, škoda, da ga nista vzeli s seboj, če bosta še prišli, bo napravil vse, da se z njima zbliža. Zanj ni bilo večjega užitka, kot zavajati ženske tistih, s katerimi je na tihem tekmoval in slutil, da v tem tekmovanju ne more zmagati. »Ženska je šibka točka vseh, ki težijo za slavo,» je modroval. »Vsakdo si jo jemlje kot merilo za svojo vrednost in moč. Ženska kmalu spozna, da je bila opeharjena, da moškemu pomeni slava več kot ona, in se mu zato maščuje.«
Tinca je bila žalostna. Vso pot do studenca sta molčali. Tu sta gledali goro v plamenih zahajajočega sonca.
»Zakaj si ga odbila tako na kratko, Tinca? Meni je bil strašno všeč,« ji je očitala prijateljica.
»Ne poznaš dovolj moških. Slišala sem o njem, da ni značajen.«
»Kdo pa je danes značajen? Samo poglej kako je hvalil Joža.«
»Saj to, Marija… Preveč ga je hvalil. Nisem ga še doumela. Toda čutim, da mi ne želi dobro. Ne meni ne njemu in ne njej.«
»Morda imaš prav, morda ne. Ženske, ki so preveč kritične in izbirčne, so same zapravile marsikatero možnost. Čutila sem, da te je prizadelo. Na vse to nisva bili pripravljeni. Jaz bi na tvojem mestu počakala, čemu daš toliko na besede?«
»Ne morem čakati, Marija. Ne bom se ponižala ne pred njim ne pred kom drugim. Preveč ga imam rada, da bi mu lahko povzročila kakršnekoli težave. Ne maram se vrivati v njegovo življene. Če si je izbral drugo, naj jo ima. Kriva sem sama, saj sem se mu odpovedala. Ni mogel računati name.«
»Zakaj ne? Pravico imaš poskusiti, morda je ljubezen še živa. Kdor ni poročen, je svoboden; morda se bo Joža odločil zate, ko bo videl, da si se premislila. Saj mora tudi to ceniti. Ali nisi dovolj žrtvovala zanj?«
»Ne. To bi bilo vsiljevanje. Tega mi moj ponos ne dovoljuje. Joža ve, kje sem, kot tudi jaz vem zanj. Ni ga bilo. Izpadla sem iz njegovega srca. Kriva sem sama, on je vedno govoril, da bo napravil iz mene plezalko. Plezanje pa ni zame. Mislila sem, da je svoje mnenje spremenil. Kot vidiš, ga ni. Joža hoče dobiti žensko, ki mu bo par tudi v gorah. In jo tudi ima.«
Napotili sta se po zglajeni stezi čez ledenik. Pred njima so se pomikale kolone planincev. Vrh gore je že temnel. Pihal je hladen veter. Navlekli sta kapuci vetrovk čez glavo in pasli oči po čudoviti panorami daljnih zahodnih gora.
Naslednje jutro sta se povzpeli na vrh Triglava. Tinca je hotela še enkrat oživiti spomine. Od tod je videla Škrbino, kjer sta priplezala na Kriško steno. Rob kotla, kjer je postala ženska, je samo slutila, prav tako kočo v Vratih in tisto pri Triglavskih jezerih. Bi jo obiskala? Ne! Zakaj bi si zadajala novo bolečino. Nič več ne bo govorila Mariji o sebi. Dokler je bila skrivnost samo njena, je resnico spreminjala po mili volji, tako kot je prijalo njeni duši. Zato ji tega, kar je resnično čutila pod steno, ni hotela povedati. Začutila se je manjvredno ob ženski, ki je plezala z njim. V čem naj tekmuje z njo? V ljubezni morda. Toda on in ona sta ena duša v dveh telesih, kot je pravil on. Plezalski duši. Ona pa ima dušo žene, matere, ki hoče moža zase in očeta za otroke.
Spustili sta se z vrha čez Pasji greben. Prepadi z odprtimi čeljustmi na obeh straneh… Obšla jo je otožnost prihajajoče jeseni. Žalost mročega listja… Hodila bi med rumenimi macesni, v roke bi si nalovila zlatih, nežnih iglic. Sama bi šla k svoji izgubljeni zvezdi. Za hip ji je bilo vseeno, če bi umrla — če bi spustila jekleno vrv in omahnila v naročje ledenika. Tako nekako kot je omahnil Jug in še marsikdo…

(Nadaljevanje sledi)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja