Primorski dnevnik, 30. april 1974
V kromberškem gradu imajo sedaj odprtih več razstav
V kromberškem gradu je odprta etnološka razstava o ovčjih planinah v porečju gornje Soče. V dveh večjih prostorih je zbranega veliko gradiva, ki priča o načinu življenja in dela ovčarjev ter o gospodarskem pomenu te dejavnosti za tolminskega človeka. Etnolog Naško Križnar, ki je pripravil razstavo, je ob njenem odprtju predstavil javnosti tudi krajši filmski zapis o ovčarstvu.
Razstava je vredna pozornosti iz več ozirov. Pripravljena je bila z izredno skrbjo in poznavanjem problematike, spričo česar je moč govoriti o njeni znanstveni vrednosti. Hkrati pa že nakazuje tudi potrebo po nadaljnji strokovni obdelavi gradiva ter njegovi publicizaciji. Posebno pomembna pa je za tolminsko, ker priča o eni najpomembnejših gospodarskih dejavnosti v preteklosti Posočja.
Avtor razstave je ob enomesečnem terenskem delu obiskal kakih petnajst planin, kjer so nekoč ali še zdaj pasejo ovce. S posebnim vprašalnikom se je obračal tudi na domačine v zaselkih gornjega Posočja, ki so mu dali potrebne informacije, da je kar najbolj slikovito predstavil v besedi, sliki ter s predmeti značilnosti ovčereje, ki s spreminjanjem načina življenja posoškega človeka vse bolj izgublja gospodarski pomen ter se ohranja vse bolj kot etnografska značilnost.
Z izjemo Možnice so vse ovčje planine na nadmorski višini nad 1000 metrov. Z ovčerejo v večjem obsegu se ukvarja iz vasi v gornjem Posočju morda le še kakih 100 gospodarjev, ki spuščajo poleti v planine morda do tisoč ali komajda kaj več ovac. Značilno bovško ovco, ki je sicer dobra mlekarica, skušajo v zadnjem času poplemeniti z drugimi ovcami, ki dajejo boljšo in več volne. Sedaj so žive le še tri planine in sicer planina Za skalo, kjer je bilo lani na paši 192 mlečnih ovac 17 gospodarjev, Duplje, kjer se je paslo 350 ovac 35 gospodarjev in Mangrt. kjer je imelo lani 23 gospodarjev 250 ovac. Seveda se pasejo ovce tudi po pašnikih v bližini naselij, kjer pa so lastniki neorganizirani. Naško Križnar ugotavlja, da bi planine z ohranjenimi objekti lahko nudile možnosti za mnogo večji obseg ovčereje. Vrsta objektivnih razlogov pa govori za to, da bo ovčereja v prihodnje imela še manjši gospodarski pomen za prebivalce Posočja ter bo ostala v zgodovini tega območja le kot etnografska značilnost.
Raziskave so namreč pokazale, da že zdaj lahko govorimo o izjemno velikem krčenju te dejavnosti. Do 1942. leta je bilo opuščenih pet planin, kjer so nekoč pasli pastirji ovce, od 1947 pa do 1970 nadaljnjih 10 planin. Medtem ko so se z nekaterih planin pastirji selili nižje, je drugod ugasnilo zanimanje za rejo ovac.
