Primorski dnevnik, 28. april 1974
Tako je čas delal zanj. Njegova cena je rasla, cena tekmecev padala. Ko se le ni poročila, je začela kriviti sebe, da je popustila očetu in se s svojo trmo onesrečila. Samo njega si je želela in sanjala o življenju, kakršnega si je zamišljal on. Izvedela je tudi, da mu je umrla mati in da je sam. Kdove kako jo bo pogledal? Morda ji bo odpustil? Pa saj ji nima kaj odpuščati — vse skupaj je bilo le nesporazum.
Zdaj, ko je preplezal novo smer v Triglavski steni, je izpolnil zaobljubo. Če jo še ljubi, se lahko poročita. Seveda, če si ni medtem izbral kakšne druge. O tem, kako živi, ni vedela nič. Kaj naj mu pove o sebi? Bo razumel, da ni več edini? Bo cenil to, da je bil prvi in da ženska, ki ljubi, nikoli ne pozabi prvega? Se ji ne bo čudil, da prihaja? Takrat mu je pisala, naj pride, če bo še prosta… A ni ga bilo …
Pot v Vrata ji je minevala v spominih. Sonce je toplo sijalo in Marija se je veselila, da pojdeta na vrh Triglava. Tinca pa je razmišljala: »Kdo ve kakšne se zanimajo zanj, ko je slaven? Ali mu bo sploh še kaj zame? Če mu ne bo, potem se bom nalašč omožila. S komerkoli.«
Očetu ni povedala, kam gresta s prijateljico. Njemu to ne bi bilo všeč. Postal je star in naveličan. Doma je gospodarila ona. Vse je bilo po njeni volji. Denarja je imela več kot dovolj. Zdaj ni potrebovala nič drugega kot njega. Lahko bi mu omogočila, da bi živel življenje, kakršno si želi.
Bili sta že na njegovem domu. Izvedeli sta, da ga bosta našli v Vratih.
Iz planinskega doma so doneli vriski in glasovi harmonike. Napotila sta se v jedilnico. Bila je polna planincev. Nikogar ni poznala. Poiskala je oskrbnika. Prepoznal jo je, čeprav je ni videl že štiri leta. Vprašala je po Jožu. Povedal je, da je v steni. Pokosili sta, ko je vstopil Sloki. Spomnila se je, da ga je že videla. Prišel je k njima. Pozdravil je: »Vi, gospodična, iščete Čopa?«
»Midve, da,« je dejala Tinca in ga povabila, da prisede.
»Ni ga,» je dejal. »In ga morda še kakšen dan ne bo. Če koga potrebujeta, sem vama na voljo,» se je kar sam povabil in jima ponudil cigarete. Zagledal se je v Tinco in nadaljeval: »Če se ne motim, sem vas nekajkrat videl z Jožem…«
»Ne motite se. Tudi jaz sem vas videla in vas tudi poznam.«
»Kako me poznate?« je začudeno dejal.
»Vi ste Sloki. Spomnim se, da mi je Joža pravil, kako ste se zaplezali v steni in vas je spravil ven.«
»Dober spomin imate. Res je. Še danes sem mu hvaležen.« Sloki je požrl grenko slino in si mislil: »Ves svet mora vedeti, da sta mi pomagala!« Pa je spretno prikril jezo. Sramote, da se je zaplezal tako mimogrede, ni mogel pozabiti.
»Kako je z njim? Bi nama lahko pomagali, da ga dobiva?«
»V steni je. Lahko gremo pogledat, če sta pri volji! Prav zanimivo bo videti, kako premaguje izredno težavno smer. Vem, kje sem ju pustil pred eno uro… in ne bo dosti više .. Ustavili so ga težki previsi.»
Veseli, da sta našli pravega človeka, sta se napotili z njim pod steno. Navdušil ju je. Tako prijetno se je bilo pogovarjati z njim in toliko je vedel povedati o podvigih plezalcev v zadnjih letih. Joža pa je skoval v zvezde, tako da je Tinci rastel ponos in je njena zatajena ljubezen zagorela z velikim plamenom.
Vzpeli so se pod osrednji steber. Stena je žarela v popoldanskem soncu. Tinca se je že hotela pohvaliti, da jo je že preplezala z njim, pa je raje molčala. Če temu zaupljivemu človeku ni znano, kaj je bilo med njima, bo laže izvedela, kako je z njim.
Sloki se je naslonil na izbočeno skalo in dvignil daljnogled. Dolgo je gledal in molčal. Iz stene so prihajali zvoki. Dekleti pa nista videli ničesar. Sloki je odložil daljnogled in stegnil roko: »Ali vidita tisti rumeni odlom v prvi tretjini stebra… Malo pred njim sta v razu…«
Tinca je vzela v roke daljnogled in ju kmalu našla. Plezalca sta bila od daleč videti, kot bi se vzpenjala po navpičnem zidu, s katerega morata vsak čas pasti. Sama sebi je komaj verjela, da je že tudi plezala.
»Imenitno plezata, ali ne, gospodična?« je dejal Sloki.
»Seveda! Kdo pa z njim pleza?«
»Ona! Ne vidite, da je ženska?«
»Ženska? Katera pa?« Ni mogla prikriti vznemirjenosti. Sloki je takoj opazil, da je prizadeta. Z ravnodušnem glasom je začel pripovedovati: »Seveda, vi ne veste, ko se že toliko časa nista videla. Milijonarka ji pravimo po domače. Pa ne mislita, da jaz kaj pretiravam — res je bogata, in ne samo to! Trenutno je v Evropi ena najboljših plezalk. Deset prstov na roki imam premalo, da bi lahko naštel tiste, ki so ji danes v svetu enake…«
»Na, oglej si na lastne oči, Marija,« je prekinila Tinca Slokega in dala daljnogled prijateljici. Pomolčala je, nato pa previdno vprašala: »Že dolgo plezata skupaj?«
»Dolgo, dolgo! Tretje leto!« je neprizadeto odvrnil Sloki in prežal v njen obraz, da bi videl učinek svojih besed.
»No, saj to ni nobena tajna! Vsi vedo, dober plezalski par sta. V zadnjih dveh sezonah sta preplezala nekaj prvenstvenih smeri. Ljudje čenčajo, da se bosta vzela. Pa jaz ne verjamem, da bi se Joža tako daleč spozabil…«
»Kako mislite, da bi se spozabil?« Sloki se je skušal pošaliti. »Če ga včasih dražimo, zakaj se ne poroči, ima vedno enak izgovor, ki še meni — saj sem tudi še prost — včasih prav pride…«
»In kaj pravi?« je nestrpno vprašala Tinca, ki ni mogla prikriti razočaranja.
»Kaj pravi?« se je naredil, ko da ni ničesar opazil.
»Da ni tako nor, da bi vse ženske zamenjal za eno samo…«
Marija se je zasmejala, da bi razbila čudno napetost. »Ta je pa dobra, pa še res je… Seveda, tudi obratno, Tinca. Tudi za naju velja, ko sva še sami… Nikoli za enega zamenjati vse…«
Tinca se je obvladala in prikrila vznemirjenje. Hotela je vedeti še več. Zato je vprašala: »V čem vidite spozabo, če bi se poročil z milijonarko? Saj jih gotovo ni veliko, ki takole plezajo…«
»Svoboda je vredna več kakor milijoni! Njega je škoda za katerokoli. Veste, slava je čuden magnet. Zdaj se mu ponujajo vse ženske. Lahko izbira. Sam pomeni mnogo; ženska, ki bi si ga podredila z denarjem, pa bi ga uničila.«
Tinca je spet vzela daljnogled in poiskala Joža. Njeno veliko upanje se je tu, pod steno, sesulo v prah. Najraje bi jokala, odšla je prezgodaj in se vrnila prepozno. So napake, ki se v življenju ne dajo popraviti.
Marija se je zapletla v pogovor s Slokim. Bil ji je všeč. »Veste, meni se zdi plezanje preveč dolgočasno. Kdaj bosta prišla čez steno, če sta od jutra tako malo napredovala?«
