Primorski dnevnik, 27. april 1974
Pred Aljaževem domom je plezalce pričakovala skupina planincev. V pozdrav jim je Torkar zaigral poskočno Triglavsko koračnico. Med prvimi, ki so jim stisnili roko in jim čestitali za uspeh in srečno vrnitev, je bil tudi Sloki. Čestitka mu ni šla ravno od srca. Sam zase je bil prepričan, da ne pleza nič slabše od Čopovih spremljevalcev. Samo z njim se ni maral in ni mogel enačiti. Le njemu je priznal, da je plezalec posebne vrste. Njegovo plezanje je imel za veščino, ki se spreminja v umetnost. Med tistimi, ki so čestitali hrabri navezi, sta bila tudi dva nemška plezalca. Prišla sta z željo, da bi tudi njuni imeni ostali zapisani v tej steni, v kakšni novi smeri.
Zmago so proslavili po stari gorenjski navadi. Treba jo je bilo zaliti. Pomaknili so mize vkup in posedli kot svatje in pravi prijatelji — taki so ljudje lahko samo v planinah. Torkar je neutrudno godel, dekleta pa so nosila na mizo jedi in pijačo. Sloki je dal za Štefan, njegova plavolasa prijateljica Karmen pa kar za dva. Zmagovita naveza si je krepko oplaknila izsušena grla. Pili so na zdravje zdaj tega, zdaj onega. Ko so Torkarjevi prsti otrdeli, je vsa družba zapela:
»Oj, Triglav moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš iz nizkih ravan,
v poletni vročini na strme vrhe,
da tam si v samoti spočijem srce…«
Joža je pel kakor zvon. Prijetna družba ga je zanesla. Kakor samoto tako je imel rad dobre ljudi. Vendar je opazil, kako ga plavolasa Slokijeva spremljevalka ogleduje s skrivnostnim žarom, kako ga izziva z neprikritim občudovanjem. »Kako neki ta Sloki vedno stakne kakšno lepo žensko?« je premišljal.
Ko je družba utrujena potihnila in so nekateri začeli odhajati, je Sloki pripeljal plavolaso Karmen k Jožu. »Čop! Ta gospodična bi ti rada čestitala za vzpon in se seznanila s teboj! Pravzaprav si želi, da bi jo ti spoznal, ker tebe tako vsi poznajo…« Pritrdila je z gibom glave. Zacvetele so ji modre oči in rdeče ustnice so se nasmehnile, ko mu je povedala ime in podala roko. Njena toplota je burno utripala in se mu vznemirljivo razlila po žilah. Takoj je uganil, da ima pred seboj žensko, katere čarom se ne moreš izmakniti.
»Veš Čop, Karmen si želi, da bi jo ti — seveda, če je mogoče — peljal čez steno!«
Začudeno jo je pogledal. Te vrste žensk ni srečal ne v stenah ne v gorah.
»Zakaj pa jaz? Saj jo tudi ti lahko popelješ!«
»Prav rad, Čop, če bi si mene želela. Karmen hoče, da jo popelje pravi gorski vodnik. To si ti, ne jaz!»
Joža se je zasmejal: »Kaj pa si ti, če nisi vodnik? Veste, kaj je, gospodična? Gorski zvodnik… Ali vam je povedal, da ima otroka s ciganko? E, bojte se ga! Ta je dekletom nevaren!«
»Ne bodi zloben, Čop! Raje ji povej, da sem nedolžen in sramežljiv!«
»O ja, to pa! Nedolžen kot breja ovca!«
»Šalo na stran. Povej, če jo boš peljal čez steno!«
»Seveda jo bom peljal, če si to res želi. Če zaradi drugega ne, pa zato, da ne bi prišla tebi v roke!»
Tudi dekle se je smejala. Zahvalila se mu je z očmi še bolj kot z besedami. Sedla je k njemu, on pa ji je začel razlagati: »Gospodična, preden se odločite za steno, boste morali nekaj časa hoditi po nadelanih poteh, da se privadite na strmino.«
»Seveda! Saj sem že začela. To poletje sem bila že na Triglavu in na Mojstrovki.«
»No, potem pa ne bo težav!«
Sloki je napolnil čaše in nazdravili so na novo poznanstvo. Nihče ni pomislil, kaj jim lahko prinese. V oblakih je votlo zabobnelo. Stekla so se zasvetila, zunaj se je ulil blagodejen dež.
Svetlo modro so se prelivali valovi rečice Bistrice, se penili v mavrici barv in klokotali po kamenju. Tinca je gledala v strugo, ki se je vijugala med gostim drevjem, obarvanim od prvih hladnih noči prihajajoče jeseni. Ni se mogla nagledati vode, drevja in gora, na katerih so mrle prve zaplate snegov, in mislila je, da se ni prav nič spremenilo. Bilo je kot tisto nepozabno jesen, ko sta z Jožem brezskrbno pohajkovala po hribih in se opajala z mladostjo, ljubeznijo in lepoto. S seboj je imela prijateljico Marijo, ki še ni videla teh krajev. Marija je zvedavo pasla oči, vse ji je bilo nekam domače, saj ji je Tinca tolikokrat pripovedovala, kaj vse je doživela, zato jo je zamikalo, da bi tudi sama videla te gore. Pravzaprav jo je ona pregovorila, da sta šli na pot. Večkrat ji je dejala: »Ne bodi otročja, Tinca, če ti toliko pomeni, ga poišči, pogovori se z njim. Boš vsaj laže živela, če ga ne moreš pozabiti…»
Voda je valovila in nosila spomine kakor slike, ki nastajajo s sončno lučjo in ugašajo. Vse, kar se izgublja v pozabo, se vrača in potem nekoč utone, ko da ni bilo nikoli. Nazadnje ostanejo v človeku samo še sanje. Tinci je bilo hudo. Ni se ji zdelo prav, da bi znova vdirala v njegovo življenje, ker je zaradi svoje neučakanosti pretrgala vezi z njim in predlagala, da gresta vsaksebi in pozabita drug drugega. Toda srce je ni ubogalo. Vesti o njem so prihajale tudi čez mejo. O njem so ji pripovedovali znanci in poročali časopisi, ki jih je oče dobival izza Karavank. Vedela je, da je postal slaven gorski vodnik in plezalec »prvopristopnik.«
Nekaj časa se je prepričevala, da je prav, da sta se razšla, ker mu zanjo ne bi nikoli ostalo nič časa. Joža mora biti prost in svoboden, če hoče uspeti. Ona pa je hotela osrečiti očeta in pripeljati domov moža. Spoznala je nekaj poštenih fantov, ki pa so navdušili bolj očeta kot njo. Dvakrat je že bila pred poroko pa jo je vedno razdrla, dasi sama ni vedela zakaj. Ali zato, ker je na tihem še vedno računala nanj in se mu nekje v svojem dnu še ni odrekla, ali zato, ker se ni nihče mogel z njim primerjati? Ko je ugodila očetu in njegovim željam, je dejala: »Oče, vzela bom prvega, ki bo boljši ali vsaj takšen kot on.«
Toda kar sta doživela z Jožem, je v svojih sanjah zgradila v popolnost. Prva ljubezen, ki jo je doživela v tako nenavadnih okoliščinah, je bila neponovljiva. Moški, ki bi jo imeli radi za ženo, pa so bili vsakdanji tipi. Vsakdo je nekaj pomenil le po tem, kar je imel.
