Primorski dnevnik, 26. april 1974
Kdove kakšna sila ga žene kvišku? Odtavala je vsa tesnoba, le nekaj besa je čutil v sebi, ki požene človeku kri v glavo, kadar stoji pred močnejšim nasprotnikom.
Zmagal je previs in se potegnil pod balkon kjer so slutili polico ali vsaj dobro stojišče. Pot ga je oblival po vsem telesu, ko se je dotikal gladke plošče, visel in nihal nad globino. Tu mu ni bilo obstanka. Plezal je nekaj metrov na levo, po komaj zaznavnih oprimkih, na še bolj gladko ploščo. Na nebu je viselo med oblaki drobno sonce, Miha je zadrževal dih in gledal Joža ter z obema rokama stiskal vrv. Zdaj je visel med nebom in zemljo, kot bi imel krila. Ves se je zlil s skalo. Njegovi gibi so bili preračunani, bil je kot akrobat na gredi. Z mačjo gibkostjo je preizkušal vsak prijem, če bo zdržal. Z vsakim metrom je rastla napetost, povsod je grozil dih neznanega. Stena se je upirala z novimi in novimi pastmi, ki pa jih je Joža obšel obšel ali premagal.
Po izredno nevarnem prečkanju je dosegel pomolček, kjer ga je Miha spet videl po dolgem času stati in počivati vsega upehanega. Pred njim je bil visok previs. In kaj je za tem previsom? Odgrinjale so se skrivnosti, strast je vlekla naprej, tveganje se je raznetilo do skrajnosti hotel je više in više, do zadnjih možnosti, čez samo mejo, kjer se stikata začetek in konec…
Treskanje po klinih je včasih zmotil vzklik: »Miha, pazi!« Le-ta je stisnil vrv, Joža ni padel in njegovo povelje »spusti!» ga je pomirilo. Vrv je počasi polzela navzgor.
»Ta možakar počenja nekaj nečloveškega, to je dvakrat trentarsko delo,« je mislil Miha in gledal, kako bo prišel za njim.
»Odletel bom!« je viknil Joža. Miha je spet stisnil vrv in čakal. Toda Joža ni odletel. Spet je zvok klinov donel med prepade, vmes pa so čudno zasopli glasovi skope plezalske govorice pričali o nepopustljivem boju. Od tam, kjer je Stane opazoval nenavadno Joževo nihanje, je bil prizor videti še bolj nemogoč in nerešljiv. Videl ga je, kako se je v previsni zajedi vsaj malo zagozdil in prvič pogledal navzdol. Vrv se je zdaj vijugala med toliko klini, da se ni bilo več treba bati padca. Nenadoma je Joža zavriskal. Vrisk se je razlil čez stene kakor topel veter.
»Da ni ponorel?« sta se čudila prijatelja spodaj. Ko le ni nehal, je Miha spodaj zaklical: »Kaj pa je?«
»Nič ni! Samo pajek je šel čez klin!« Oba sta se oddahnila ob srečnem znamenju. Joža je, nagnjen navzad nad prepadom, gledal, kako je križasti pajek prilezel iz svoje luknje. Počasi je prestavljal nitkaste noge in šel čez klin. Zlezel je v gladko steno in mu prekrižal pot. Joža je verjel, da mu pajki prinašajo srečo. Te nenavadne plezalce je imel tako rad, da jih še doma materi ni pusti pobijati. Kako se ga ne bi razveselil v tej odljudni steni, saj je oboževal življenje povsod in vedno…
Pajek mu je vlil toliko moči, da je zlahka zdelal še zadnje metre navpičnosti in prekobalil previs, ki ga je ločil od krova Ladje. Ko je začutil pod nogami varna tla in zagledal nad seboj dobrohotno razčlenjeno skalo, je še enkrat zavriskal. Počutil se je kot Noe na gori Ararat po vesoljnem potopu. Zdaj so rešeni in potrjeni za življenje! Neizmerno veselje mu je zaplalo v srcu. Duša mu je pela v silnem zanosu. Sonce je skozi režo oblakov vroče pripekalo in soparica je žehtela nad steno. Nad njim se je svetlikal rob večnega snega in vrh gore. Pod njim je čemelo vznožje stene, zavito v poletni čad. Tisoč dvesto petdeset metrov prepadov, hrepenenja, sanj in boja s strmino. To je njihova pot. Čeprav še niso na vrhu, imajo ključe smeri v žepu! To bo gorenjska smer! Poleg slovenske, nemške in bavarske. Zabil je tri kline, da bi bilo bolj varno, in ukazal naprej.
Najprej je Miha po krajši vrvi tovoril od Staneta navzgor oba nahrbtnika. Potem se je Stane vzpel do njega in je on plezal naprej. Nagajala mu je vrv in ni hotela gladko teči skozi dvanajst vponk. Šele ko jo je nekoliko osvobodil, je tekla. Zdaj se je laže vijugal skozi peči in previse, šlo mu je laže, a še vedno počasi. Pod vrhom je zmanjkalo vrvi in Stane je moral na pot. Drselo mu je in vrgla sta mu še dve vrvi. Ves zapreden se je kaj hitro pritelovadil navzgor za njima. Izbil je tri kline, s preostalimi pa se je zaman mučil. Joža jih je zabil tako globoko, da jih ni mogel izbiti.
»Kar pusti jih!« sta vpila.
»Najbrž jih je na oni strani sam zlodej zakvačil!«
Ko so se odsopli, so krenili naprej po drnasti, lepo plezljivi steni, na rob stebra. Blizu ogromne, globoke peči, ki drži v grapo ob Črni steni, so plezali že spokojno in dostojanstveno, kot zmagovalci. Med Zaplanjo in Kugyjeve polico so po šestindvajsetih urah plezanja srečni in zadovoljni dosegli vrh stene in popadali po tleh.
Na Luknjo se je iz Trente valila raztrgana megla, nebo je obetala spremembo vremena. Sen »skalašev« je bil uresničen, upanje izpolnjeno.
Najprej so zgradili možica, potem pa so se, da bi se vsaj malo odpočili, zleknili vznak. Joža je gledal oblake. Bili so kot čreda živali v diru, vseh mogočih oblik. Predajal se je začudenju. Zdaj, ko se je znebil napetosti, bi bil najraje sanjaril. Če bi ga Tinca čakala in vanj zaupala, bi si sedaj lahko podala roke… Materi pojde prižgat svečo na grob, tako se je zaobljubil spodaj v Črnem grabnu, ko ga je bil prvič zgrabil obup. Tu bi ležal zamaknjen vse do noči, če ne bi nebo grozilo in če se ne bi prijateljema mudilo.
Dvignili so se in se odpravili proti Kredarici. Vodila jih je velika, neskaljena sreča, kakršna sije iz oči samo otrokom. Pa, saj so bili kot veliki otroci. Kaj so pravzaprav hoteli? Čistega zadovoljstva, radosti in moči. Vsega tega pa ja bilo v triglavskih stenah obilo za vse. Samo roke je bilo treba stegniti in odpreti oči, pa se bogastvo samo nateka v dušo.
S Kugyjeve police so si še enkrat ogledali Ladjo. Bočila se je nad prepade in pod njo se je že zgrinjala megla. Videti je bilo, ko da bo zaplula v brezbrežnost. Saj je zaplula! Zarezala se je v valove njihovih spominov. Dokler bo njihov duh zaznaval ta svet, bo z njo vred ostalo nekaj nerazložljivega, saj komaj sami vedo, kaj se je spodaj dogajalo.
V koči na Kredarici so si potolažili glad in žejo. Tudi pogreli so se ob toplo zakurjeni peči. Do noči je bilo treba priti v dolino. Oskrbnik jim je dal tri cementne vreče. Razrezali so jih na kose ter si jih namotali z vrvicami okoli stopal. Naglih korakov so hiteli čez Prag. Pod vstopom v steno so poiskali čevlje in zmetali scefrane vreče v rušja. Njihovo prešerno vriskanje, ki je odmevalo od skalovja, pa je bilo za oskrbnika Torkarja znak, da se je tura posrečila in da zmagovalci prihajajo.
