Primorski dnevnik, 14. julij 1974
V alpinizmu se često izpostavljamo stanju na robu obstoja. To nam omogoča edinstven pogled v samega sebe. Vsak človek je labilen in vesolje zase. Industrijska civilizacija goni človeka na rob katastrofe k samouničevanju, alpinizem pa pomeni vrniti človeka v izhodišče. Kozmična plast psihe je tisto, kar mora najti ravnovesje s socialnim, potem osebnost raste. Soočenje s smrtjo, z možnostjo izničenja, pomeni zatreti ničevost in veličino človeka v eni sami točki istočasno. Življenje je potovanje v smrt in premagati jo, se soočiti z njeno zastrašujočo silo, pomeni častiti življenje.
Alpinizem torej pomaga človeku živeti močneje in globlje. Če človekovo aktivnost sestavljajo nižji in višji duševni principi, je alpinizem višji princip, ne le zato, ker se vzpenjamo, temveč, ker zremo v prepade, v globine zavesti, k plastem neznanega. V alpinizmu je nekaj skupnega. Želja za vzponom, tveganjem, nevarnostjo in tako naprej. Motivov pa je toliko, kolikor je alpinistov. Gora ne moremo nikoli dokončno spoznati, lahko pa spoznavamo sebe in druge.« (PV 1972, 257).
Svetinov roman je nastal v letih, ko so te ideje v mnogih alpinističnih krogih pričujoče, ko pomenijo vsaj del duhovnega sveta, v katerem ta hip širom po svetu živi precejšnje število ljudi, ki so po navadi močne in vplivne osebnosti. Kako se je pisatelju posrečilo vdihniti v ta svet življenje, kako ga obuditi v osebah, to je vprašanje, na katerega bo več odgovorov. Eno je ideja in filozofija, drugo umetniška resnica o živih, konkretnih ljudeh. Svetina opravičuje to eksistencialno projekcijo na dogajanja v gorah z zdravo’ pametjo. »Karkoli je človeku zdravilo in pomoč za uravnovešenje in ni v navzkrižju z moralo, je opravičljivo.«
Bilo bi napak, če bi spričo popularnosti psihološke snovi, ki se je v desetletjih nabrala v alpinizmu, moderen planinski roman te snovi ne oblikoval. Do tega stika gotovo ni prišlo samo od sebe, po naključju, in gotovo ni po naključju ostalo in raslo brez nekih stvarnih predlog. Če pa je to res, je že tu vprašanje, na katerega je treba odgovoriti. Zanimivo je, da je standardni avtor za psihologijo alpinizma Karl Greitbauer napisal svoje delo o alpinizmu v luči psihologije (1959) z namenom, da razišče, osvetli in opiše psihološke strukture alpinizma in obenem oriše nravstveno utemeljeni svetovni nazor alpinistov, da obenem čim bolj utemelji »nadčasovni» pomen, ki ga ima za človeka planinstvo. Če Greitbauer v uvodu izjavlja, da je pri psihološki raziskavi imel pred očmi trojico najdrznejših nemških alpinističnih mislecev Lammerja, Meyerja in Maduschko, nam je jasno, kaj se mu zdi osvetlitve najbolj potrebno in vredno. Znanstveno temelji njegova knjiga na Jaspersu, Kretschmerju, Freudu in Nietzscheju, torej na mislecih, ki so za človeško misel v zadnjih petdesetih letih zelo pomembni, če nam njegova naziranja niso pogodu, jim je treba odgovarjati na isti ravni. Ko so dunajskega filozofa napadli, češ da naj odneha z uvajanjem eksistencializma v alpinizmu, je ta odgovoril, da nikoli ni imel namena s to filozofijo razložiti pravi smisel alpinizma. Ni mogoče zanikati dejstva, da je »srečanje z ničem» v gorah pogostejše kakor v navadnem življenju v dolini. Zato še ni nujno, da bi eksistencializem postal ideologija alpinizma, gotovo pa je, da se ponuja priložnost govoriti o njem prav v zvezi z alpinizmom Greitbauerjev nasprotnik dr. Karel Bloch se vprašuje, ali doživetje smrtne nevarnosti res okrepi samozavest oziroma zavest o bivanju, ali res spremeni alpinistovo zavest v »višjo človečnost«. Na ta vprašanja Bloch ne odgovarja, le odpira jih, odgovora pa ne sprejema, sklicujoč se na znano trditev Franka Smytha The Spirit of thè Hilles — »V gorah iščemo srečo«.
In že stojimo pred vprašanjem, kaj je sreča. Skratka: Gore človeka bogaté, ker ga silijo, da preizkusi svoje najboljše moči. Ob tem veže nanje svoje ideje, svoja najgloblja spoznanja, ob njih vedno znova obuja najlepša doživetja. Zato je doživetje lepota v gorah tesno povezano z etiko, vse pa prepojeno s kulturno zavestjo človeštva.
Kako že pravi J. J. Rousseau? Ali ni že on povedal vsega, skoraj vsega za današnji čas?
»Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa, čimbolj se bliža eteričnim višinam, sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenjuje; izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno ozračje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo. Prepričan sem, da v taki klimi preneha še tako silno razburjenje, še tako hipohondrično občutje. Dvomim, da bi v zračnih kopelih čistega in blagodejnega gorskega zraka ljudje ne spoznali najodličnejšega sredstva zoper telesne in duševne bolečine.«
Ni naključje, da so prav iz planinskih krogov, po svetu in doma, prišli prvi glasovi o zakonitem in nujnem varstvu življenjskega okolja, usodne biosfere človeške kreature, ki si žaga vejo, na kateri sedi. Tudi to je utemeljeno v humanistični vsebini planinstva, v modernem odnosu do prvobitne narave, do divjine, odrešujoče za človeško eksistenco. Mlajši nemški alpinist Dieter Hasse je svoje razmišljanje o alpinizmu naslonil na Schillerjeva pisma »O estetski vzgoji človeka« in šele za njimi na dela modernih estetov. Svoj opis končuje z besedami: »Najlepše stvari sem doživel v gorah.«
V vprašalni obliki je isto povedal veliki Byron. »Gore, zakaj je v vas toliko lepote?«
K temu pridenimo Svetinovo skico vsebine, ki jo prinaša »Stena« in njene stvarne predloge. Takole pravi: »Pri pisanju romana so mi bile osnovni izvor — lastne izkušnje, naslednji izvor pa spoznavanje življenja drugih, bodisi sorodnih ljudi ali nasprotnih tipov. Čeprav sem se mnogo ukvarjal s športom, me ta plat alpinizma ne privlači. Mnogo bolj duhovna. Tu me je najbolj prevzel zimski, nočni samotni vzpon na ne preveč nevarne vrhove. Tu se osredotočiš predvsem nase. Posebno me je privlačilo dolgotrajno brezciljno pohajanje po gorah, prosto plezanje, visokogorski lov in turno smučanje. Zaradi prestreljene noge si nisem mogel dovoliti ekstremnega plezanja, zato pa sem toliko več prehodil mimo vseh poti v skritih predelih, v katere zaidejo le lovci.
»Stena« je epsko-psihološki roman o našem velikem alpinistu Joži Čopu, dr. Klementu Jugu in prijateljih ter o problemih alpinizma med obema vojnama. To je roman o problemih ljubezni in smrti, ki najdeta svoj odraz v gorah. Osrednja osebnost romana je Joža Čop, alpinist, gorski vodnik in reševalec. Simbolizira človeka, ki mu alpinizem pomeni življenjski stil ali njegovo bit. Človeka, ki gre skozi trdo šolo volje, ki ve, koliko sme in more, ko postopno prihaja iz nižine v višavo. To je pripoved o vztrajnem hotenju — izpolniti svoj življenjski stil in preplezati osrednji triglavski steber. Njegov glavni konflikt je: ali bo zmagala stena ali ženske, ki so ga hotele imeti zase. Pri njem je zmagala stena. Razkrivam ga tudi s plati, ki jih drugi ne poznajo.» (PV 1972, str. 258 in sl.)
