Primorski dnevnik, 16. julij 1974
Planinstvo v slovenskem kulturnem in družbenem življenju
Svetina posveča »Steno« ne samo Joži Čopu, najpomembnejši osebnosti slovenskega alpinizma, temveč tudi osemdesetletnici planinske organizacije, nekdanjega Slovenskega planinskega društva, danes Planinske zveze Slovenije. Ker dobro pozna kulturno vsebino planinstva in ker sam poudarja njegov politični in družbeni pomen za slovenski narod, je prav, da to njegovo stališče utemeljimo, za nekatere morebiti opravičimo.
Iz poglavja o idejni vsebini planinstva vemo, da je imelo planinstvo v dobi razsvetljenstva in romantike, torej v dobi revolucionarnega vzpona meščanstva, raziskovalno, prirodoslovno, odkrivateljsko vlogo. Ni čuda, če je po preteku te pionirske, predhodniške dobe planinstvu segla ta kulturna usmerjenost in tvornost v dobo njegovega razcveta, v drugo polovico 19. stoletja in vse do danes, tako da je kulturni, znanstveni in umetniški izraz za planinstvo bistven prav tako kakor njegova fizična sestavina. Prav zaradi te združene duhovne in fizične, kulturne in športne vsebine so že sredi 19. stoletja imenovali planinstvo najimenitnejši šport moderne dobe.
Tudi slovensko planinstvo je takoj ob ustanovitvi postavilo svoje kulturno in literarno ognjišče s svojim glasilom, ki izhaja vse od l. 1895. V njem so se poleg množice planinskih piscev oglašali tudi Finžgar, Gradnik, Župančič, vrsta znanstvenikov in kulturnih delavcev, publicistov in umetnikov. Nekateri so v tem glasilu prvič nastopili, avtor »Stene« je v njem objavil vrsto krajših spisov, najavljal pa tudi svoja večja dela z natisom izbranega poglavja. Tudi »Ukana«, s katero se je Svetina uveljavil doma in po svetu kot le malokateri naš pisatelj, je prvič nastopila pot v Planinskem Vestniku v svet. Za slovensko narodno gibanje ni brez pomena dejstvo, da spadajo predhodniki planinstva na Slovenskem v razsvetljenski krog, da je prav takrat, ko je ta krog razvijal svoj kulturni program, prišlo tudi do prvega vzpona na Triglav, v istem času, ko so Francozi zmogli priti na streho Evrope, Mt. Blanc. Če je tam zdravnika dr. Paccarda vodil iskalec dragocene rude Balmat, so pri nas ranocelnika Willomitzerja vodili na Triglav koprivniški rudarji, ki so okoli Goreljka kopali železno rudo za Zoisove fužine. Ne dolgo po prvem vzponu na Mt. Blanc že stopa na njegov vrh znanstvenik-plemič Henri Bénédict de Saussure, proti Triglavu pa nastopi pot Valentin Vodnik, mož Zoisovega kroga, z očmi prirodoslovca, posebej geologa, če je Vodnika njegova pot proti vrhu Triglava l. 1795 navdihnila, da je zapel odo Vršacu, svojemu Parnasu, je to v naših okoliščinah pomenilo precej več kot hvalnice Alpam, ki so jih napisali pesniki in pisatelji velikih narodov, še bolj pomembni pa so bili impresivni verzi, ki jih je z umetniško dikcijo za vse čase kot umetniško popolnost posvetil naši gorenjski pokrajini, Vrbi in Bohinju, France Prešeren. Za njim je prišla cela vrsta pomembnih mož, ki jim je gorska pokrajina pomenila umetniški navdih v besedi, podobi in glasbi.
Med predhodniki našega planinstva ne smemo mimo Staniča, slovenskega prosvetitelja iz Kanala ob Soči. Kot alpinist je dosegel take uspehe, da ga je nemška planinska zgodovina enostavno posvojila in ga povsod še danes navaja pod imenom Stanig še po drugi svetovni vojni so v Münchnu, središču nemškega planinstva, njemu v spomin in čast imenovali eno od ulic tega bavarskega velemesta. Njegova dejanja v gorah so za tisti čas tako izjemna, tako velika, da so ga alpinisti večjih alpskih narodov dohiteli v hoji brez vodnika šele čez pol stoletja in več. Ni odveč poudariti, da je Stanič živel in delal kot slovenski prosvetitelj na izpostavljeni zahodni meji in da predstavlja alpinistični pojem za Karnijske Alpe tudi v italijanski planinski literaturi in zgodovini. Naše planinstvo ima poleg vseh drugih samosvojo zgodovinsko osnovo, ki ga tesno povezuje s slovenskim narodnim gibanjem v drugi polovici 19. stoletja. V času, ko so ustanavljali planinske klube v Angliji, Švici, Avstriji, Italiji in Franciji, naše slabo razvito meščanstvo še ni imelo pogojev, da bi mimo drugih večjih, bistvenih narodnih potreb obrnilo oči tudi na dogajanja v slovenskih gorah, s katerimi mejimo na zahodu in na severu na dva neprimerno močnejša naroda.
Preteči so morala še tri desetletja, da se je slovenski mali, delovni človek tudi v gorah zavedel ogroženosti slovenskega narodnega ozemlja in opozoril slovensko meščansko javnost na nacionalni pomen in vlogo planinske organizacije. In ustanovili so jo potem prav v tistih letih, ko je tudi slovensko narodno gibanje začelo dobivati močnejše oblike z ustanovitvijo obeh meščanskih strank in socialdemokratske stranke. Brez ozira na svetovni nazor in politične koncepte je slovenski človek v razvijanju Slovenskega planinskega društva videl izraz narodne volje, da dobe slovenske gore vsaj do neke mere slovenski značaj in to s slovenskimi planinskimi kočami, domovi, potmi, kažipoti in seveda slovenskimi ljudmi. To trenje s tujcem, »naše zemlje lačnim», je poteklo v mejah naših skromnih možnosti, bilo pa je žilavo, trdovratno in vztrajno in je od l. 1893 do l. 1918 že zabeležilo vrsto prepričevalnih uspehov. Kakšna narodna manifestacija so bile, na priliko, naše »navkljubne« koče (Trutzhütten), ki so nastajale že v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja v bližini kakih dvajset let starejših nemških koč! Premagovanju našega planinskega zamudništva ne moremo odreči zgodovinske pomembnosti. Upoštevati moramo, v kakšnih okoliščinah je bilo opravljeno. Isto velja za napore dr. Henrika Tume in drenovcev (Pavel in Jože Kunaver, Badjura, Michler, Tavčar, Cerk, Brinšek idr.), ki so v desetletju pred prvo svetovno vojno s svojim delovanjem v naših gorah hoteli dohiteti tujce v premagovanju sten, v smučanju in planinski fotografiji. Visok, skoro nedosegljiv cilj je bil pred njimi saj so Nemci in Italijani v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja zaznamovali izredne uspehe s pionirskimi vzponi na vrhove in v stenah. Nemci so seveda posegli tudi v naše stene, v prvi vrsti v Triglavsko, ki je zaradi svojih razsežnosti in višine znana po vsem alpskem svetu. L. 1906 je tu nastala »dolga nemška smer», ob kateri je dunajski plezalec Konig, tako je zapisano v nemškem opisu vzpona, na vrhu Triglava izjavil: »Triglav je nemška gora in bo to tudi ostal.«
Nekaj let zatem je Tumova smer v vzhodnem delu stene res samo nakazala našo voljo, naj bi na svoji zemlji sami gospodarili. Šele nekaj let po prvi svetovni vojni se je dr. Klement Jug s svojo duhovno in moralno močjo lotil orjaške naloge, da »posloveni« Triglavsko in druge naše stene. Samo človek takih kvalitet je mogel to doseči, lahko rečemo, za ceno svojega življenja. Iz njegovih spisov je jasno razvidno, da je pripisoval planinstvu etičen in političen pomen. Komaj dvaindvajsetleten je začel sistematično obravnavati stene naših gora in je v dveh letih opravil prvenstvenih vzponov za celo življenje, vse pa podredil visokemu družbenemu cilju malega naroda, ki je hotel iz nezgodovinskega ljudstva vendarle postati narod in se kot narod uveljaviti tudi v alpinizmu. Ta cilj je Jug odkrito izpovedal in tudi s tem vplival na vse kasnejše plezalske rodove.
