Primorski dnevnik, 17. julij 1974
»Na naših tleh imamo Julijske Alpe z njihovimi znamenitimi stenami, in sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje, človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Mi Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki.«
V spoštovanju do Jugovih načel in nazorov je vsak naš plezalski rod našel pobudo za napredek in za vedno nov zagon, ki nam je potreben, če zares hočemo hoditi vštric z drugimi narodi ali vsaj ne predaleč zadaj. (T. O. Planinsko berilo, 1969, str. 227 in sl.)
Morda bo kdo oporekal, da je ta pogled na zgodovino in pomen planinstva preveč nacionalen ali celo nacionalističen, ko je znano, kako ugledni planinci tudi velikih narodov podarjajo internacionalizem ali vsaj vulgarni kozmopolitizem. Naj že bo tako, in naj bi iz takega internacionalizma vendarle že prišlo do dobrega sosedstva in trajnega miru! Vendar ni mogoče mimo zgodovinskega dejstva, da je slovenska planinska organizacija nastala iz narodno-obrambnih razlogov, da se je Nemško-avstrijskemu alpskemu društvu v 70 letih 19. st. zdelo potrebno, da so nemško planinsko kočo na naših tleh imenovali po cesarici Mariji Tereziji — uro pod Triglavom — ne daleč stran pa drugo kočo po Karlu Dežmanu, predstavniku negacije slovenstva z nekakšno vlogo današnjih vindišarjev na Koroškem — mutatis mutandis seveda.
Ali: še l. 1893 je celjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva (D. u. OAV) vabila k otvoritvi poti iz Robanovega kota čez Jeruzale in Moličko peč nemške planince »naj se udeleže slovesnosti v velikem številu, da bodo tako utrdili nemški jezik, šege in kulturo v tej pokrajini, bogati s sijajnimi prirodnimi lepotami in s tem zgradili mogočen nasip zoper naval slovanske povodnji« (Tagespost 13. sept. 1893). Ta nemški apetit in slovenski odpor je bil v planinstvu živ in zato sodi v Svetinov roman o steni vseh naših sten in o Čopu.
Svetovna planinska bibliografija jasno kaže, kakšno vrednost predstavlja gora za človeka in človeško družbo že izdavna, predvsem pa v zadnjih sto letih. Znanstvena, poljudnoznanstvena in turistična literatura nam vedno jasneje predstavlja geografsko, orografsko, alpinistično in turistično fiziognomijo gorstev po vseh kontinentih in jo opremlja z vedno popolnejšo kartografsko in topografsko ponazoritvijo. Kaj knjig je v zadnjih dvajsetih letih izšlo samo o ekspedicijah v Himalajo, Ande, Pamir, Hindukuš, na Groenlandijo! Nepreglednemu gradivu o prodoru človekovega raziskovalnega duha v svet prvobitne gorske divjine pa se pridružuje vedno obsežnejša registracija človekovih športnih dejanj, ki so potrebna za uspešne ali neuspešne vzpone. To pa še ni vse. Doživetje gora ni samo v racionalnem in športnem stiku s prvobitnostjo gorskega sveta, to doživetje proži v človeku tudi umetniški navdih in omogoča s svojo stvarno predlogo in čustvenim svetom umetniško tvornost. V alpskih deželah, predvsem v Švici, Italiji in Avstriji spadajo umetniške razstave planinskega slikarstva v redni program znanih galerij, planinska leposlovna knjiga pa je za knjižni trg še vedno toliko mikavna, da stoji v prednjem planu nekaterih velikih evropskih založb.
Med obema vojnama je planinske tematiko umetniško intenzivno oblikoval tudi film, medtem ko se po vojni bolj razvija dokumentarni planinski film kot sredstvo splošnega kulturnega prosvetljevanja. (T. O. Uvod v bibliografijo »Gore v besedi, podobi in glasbi« 1965). Ne gre pozabiti, da sta s planinskimi močmi nastala prva dva slovenska igrana filma V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine (1931 in 1932), značilno pa je tudi, da se skoro vsi povojni slovenski igrani filmi gode v gorah, v planinskem okolju. Dr. France Brenk piše o tem: »Kaj bi s svojim narodnoosvobodilnem ognjem stric Sova v filmu Na svoji zemlji brez hribov okoli Baške grape! Kaj bi štajerski viničarji (Svet na Kajžarju) in obmurski mlinarji (Tri zgodbe) brez goric in temnih tolmunov deroče Mure! Kaj bi Kala brez divjine alpskega sveta! Kaj bi Temnikar na svoji gorski kmetiji s svojim strašnim bojem za poštenega človeka, kakršnega zmore le v boju z naravo ojekleneli junak, kaj bi v filmu Balada o trobenti in oblaku — brez komenske pokrajine! In kaj bi deček Kekec brez slovenskih gora, brez junaškega boja s planinskim orlom in čudnim možem Bedancem onstran strme soteske! (CPV 1967, str. 196).
K temu gradivu o vlogi in pomenu planinstva po svetu in na Slovenskem bi bilo treba dodati še besedo o rasti, razvoju in o organizacijskih dosežkih slovenske planinske organizacije. Zadovoljimo se z ugotovitvijo, da je po osvoboditvi izredno narasla njegova moralna in materialna lastnina (gl. Pl. berilo, str. 232). To je pokazala takoj po osvoboditvi, ko je na novih družbenih in duhovnih osnovah slovensko planinstvo v kratkem obnovilo vse, kar je med vojno propadlo. Naraslo je število članstva in kvaliteta plezalcev, pomnožilo se je število planinskih koč, zavetišč in domov. V primer s predvojnim SPD je bilo v desetih letih premoženje Planinske zveze Slovenije za trikrat večje, število članstva se je početverilo, število mladine popeterilo, trikrat več naročnikov ima društveno glasilo, Planinski Vestnik. Posebej pomembna je bila obnova planinstva na Primorskem, kjer je bilo v prvih petih letih po osvoboditvi ustanovljenih 18 samostojnih društev. Slovenski alpinisti so nastopili v visokogorstvih skoraj na vseh kontinentih. Nenavadne veliko je število planinske mladine, ki se zbira v mladinskih odsekih, v skupinah po posameznih šolah vseh stopenj vse do APD (univerza) in v alpinističnih odsekih. Posebna komisija skrbi za mladinske tečaje, za tečaje mladinskih vodnikov in za tečaje mentorjev iz vrst prosvetnih delavcev. Vse kaže, da bo ta način planinske vzgoje in izobrazbe kmalu prerasel v redne planinske šole, kakršne imajo v sosednih alpskih deželah, posebno pa so razvite v Angliji in Avstriji. To pa je še prav posebno važno v današnjem času, ko športni rekordi neprestano rastejo, ne raste pa množica športnikov, narobe, zmerom manj jih je. Šport za vrhunske športnike ni več razvedrilo po delu, ampak vsakdanji kruh, delo zanj jim izpolnjuje dan. V takih razmerah je planinstvo v resnici pot k virom preprostega življenja, pot v naravo in prvobitnost, množični šport, ki utegne mladino vzgajati h kreposti, k požrtvovalnosti, k duševnemu in telesnemu zdravju, ki ga ogroža moderni standard in vse, kar prihaja z njim.
Tine Orel
Nekaj gradiva o vsem tem je zabeleženega v slovenski planinski bibliografiji, ki jo je pod naslovom »Gore v besedi, podobi in glasbi» izdala Planinska zveza Slovenije l. 1965 v proslavo svoje 70-letnice. Zaradi skromnih sredstev, ki so bila na razpolago, so zajeta samo tista dela, ki so nastala samo iz planinskih nagibov ali ki so namenjena planincem. Izpuščen je ves strokovni in znanstveni tisk. Bibliografijo so sestavili Jože Munda, Ludvik Žepič in France Zupan.
KONEC
