Primorski dnevnik, 13. julij 1974
Življenje v naravi, borba za steno, bivak ob ognju, zalezovanje divjadi ali gorski pohod po cvetočem pobočju, vse drami v človeku davno zamrle gone, sile in čute. Vzbuja moč volje, akcije, radost boja, zavest moči in zanosa.
Planinstvo zanikuje vse lenobne instinkte, željo po lahkoživosti, plitvost in egocentričnost!« (Prav tam, str. 247).
Pisatelj je razmišljal tudi o integralu planinstva, to je o tisti posebnosti gorskega reliefa, ki vsakomur lahko nekaj daje glede na njegove sposobnosti, okus, želje in starost. Dejanja so sreča, pravi Svetina, sanjarjenja so bolest. Zato žičnice in hoteli ne bodo vzgojili tistega kova ljudi, ki jih potrebuje čas. Kvečjemu le marsikoga pomehkuži. Tehnika odpira pot v gore tistim, ki v gore ne sodijo. To, kar iščejo v gorah bi lahko dobili tudi v dolini. Nepravilno je gledanje, da se gora začne v skalovju. Tudi predgorje, gozdovi, doline, potoki in reke, imajo prav tako svoj čar in lepoto. Intenzivnost doživetja je merilo planinskega udejstvovanja. Mi moramo vzgojiti generacijo planincev, ki jih gore ne bodo pritegnile za kratko obdobje, in jih bo življenje goram iztrgalo, ker so prenaglo hlastali, nekaj preplezali ali prehodili, in mislijo, da v gorah za njih ni več novega. Vzgojimo može, ki jih bodo gore priklepale nase od rojstva do smrti. Ki se bodo odzvali klicu gora, kadar so v cvetju, zelenju, in bodo prihajali tudi takrat, ko so gore odete v molčanje snega in ledu, ki jim bo draga pesem pomladnega vetra in tuljenje viharjev. Gorništvo bo v pravem pomenu vzgoja pravih mož, vedno sposobnih in pripravljenih, da stopijo na branik domovine. Zdravo življenje bo z novimi sokovi plodilo družbo in dajalo svojim vzorom vero, da se ne smemo pomehkužiti in utopiti v željah po ugodju, človeka bo vzgajalo v osebnost močnih nravstvenih temeljev. Neizmerno je obličje gora, kot so neizmerne želje in tegobe srca.« (Prav tam, str. 247).
Berimo »Steno«, pa bomo videli, kako so se vse te ideje učlovečile v »Steni«. Lahko bi navedli besedo francoskega alpinista dr. Mazeauda, da mora biti prava zapoved za planinskega pisca odkritosrčnost. Ta odkritosrčnost je odkrila v planinski literaturi nagibe in misli, mimo katerih Svetina ni mogel iti. »Težke stvari plezamo zaradi veljave, zaradi slave, če že ne pred publiko, pa gotovo sami pred seboj«, pravi ta francoski znanstvenik, politik in publicist, dr. Pierre Mazeaud. Drznost, odpoved, žrtvovanje, ponos, afirmacija, to so notranji nagibi, o katerih piše tudi Etupéry. »Močan človek je srečen samo, če izpolni nevarno nalogo.» To je osnovna Exupéryjeva misel v »Nočnem poletu«, v delu »Veter, pesek in zvezde« in drugih. Narava se človeku upira, v boju z njo pa človek sam sebe spozna, se kot človek uresničuje. Samota človeka vrača k njegovemu bistvu in mu razširja duhovni svet, po uspeli preizkušnji pa je življenje kakor darilo, jutranje darilo življenja. Ni čuda, če je bil Exupéry zažaljeno branje plezalskih navez, ki so v eksistencialističnih rešitvah odkrile smisel svojega početja v gorah, misleč da so do kraja nove, izvirne. Posebno so Exupéryja cenili nemški alpinisti. Eden najmlajših in najuspešnejših Reinhold Messner se je izpovedal v članku »Umor nemogočega« in v mnogih drugih. Messner trdi, da izjemno dobre plezalce kliče na samotno izzivanje smrti kategorični imperativ (po Kantu). Oni to morajo, to je njihova usoda, ki se ji ne morejo ogniti. Vendar to ne pomeni, da iščejo smrt. »Ne, v gorah iščem življenje, živim bolj intenzivno, vsak trenutek trgam svoje bivanje iz krempljev smrti.«
»Tak samohodec sem jaz. Često govorim sam s seboj in z vetrom, ki vrši v stenah. In ko proti večeru s Passo Sella gledam v višave in pozdravljam kavre v ostenju Piz Ciavazes, ne gledam rumenih previsov, čutim pa, da se je z menoj nekaj spremenilo, da je v meni nekaj novega. Ni samo boj in zmaga, tam gori sem našel samega sebe. še enkrat pogledam rumeno steno in vidim, kako sem nihal nad praznino. Potem stojim nad breznom in kličem pticam in vetru, kričim, da živim, kričim, da sem.«
Za psihologe je dobrodošla izjava enega najdrznejših alpinistov povojne dobe Walterja Bonattija. Po znamenitem vzponu v Pilier d’Angle l. 1957 je dejal: »V gore hodim, ker se jih bojim; zmaga nad strahom je ena od največjih človeških želja.«
Nekaj podobnega najdemo tudi v prvih povojnih razmišljanjih o človeku pri velikem filozofu Bertrandu Russelu, samo da se ne nanaša na strah pred strmino, ampak na strah pred človekom. O tem strahu govori tudi Samivel, vendar odriva problem v psihopatologijo, opira pa se na avtoriteto, kakršna je Jules Romains. Le-ta pravi, da je industrijska proizvodnja porušila ravnotežje v človeški družbi, ker je razdelila ljudi v dve skupini. Eno, manjšo, sestavljajo ekonomisti in inženirji, ki se lahko še svobodno gibljejo in odločajo, drugo mnogo, mnogo večjo pa sestavljajo ljudje, ki jih veže delo ob tekočem traku, najtrše in najenoličnejše življenje. S tem je ogromni večini človeštva onemogočeno živeti svobodno in prijetno, ker ima le malo priložnosti za osebno, prirodno življenje. Alpinizem pa je ena od redkih poti, ki omogoča človeku okušati prastari, prvobitni način sožitja z naravo.
Ena od slasti, ki jih daje alpinizem, je tudi po Samivelu občutek, da si premagal strah pred smrtjo. Ta osebna veljava, to preizkušanje in tveganje, se utemeljuje z eksistencialistično filozofijo, s katero po zadnji vojni sistematično, z znanstvenim empiričnim prijemom grebe v alpinizem dunajski filozof Greitbauer.
Svetini je razmišljanje o tej idejni podstati alpinizma blizu, zato tudi z njim oblikuje dejanja in značaje v romanu. Glede tega je svoj nazor izpovedal, ko je napovedoval roman o Čopu: »Alpinizem si kot nobenega človekovega dejanja ne moremo razlagati, če si ne razložimo motiva, ki ga povzroči. Pri tem moramo vedeti, da so resnični motivi največkrat prikriti, globoko v podzavesti, tako da se jih človek niti ne zaveda. Problem smisla eksistence, ki leži tudi v alpinizmu, je star prav toliko kot človeštvo. Ta ne bo rešen nikoli, ker se odkriva vedno iz novih vidikov, kajti človek je zavest, ki se tvori in prihaja k sebi. Osnovni motiv, ki prevladuje v alpinizmu, je vsekakor želja po uveljavljanju, bodisi pred samim seboj ali pred drugimi. Sedaj pravimo temu, da se človek samouresničuje. Zelo pomembno vlogo igra čas, v katerem se to samouresničevanje odigrava, najsi bo v družbenem ali v osebnem pogledu. Morda ni naključje, da je ravno po obeh vojnah nastopil največji in najbolj masovni vzpon in razvoj alpinizma. Zame je pravi alpinizem kultiviranje duha. V svoji globini je bolj umetnost kot šport, čeprav nosi elemente obeh dejavnosti, ki lahko izključujeta tudi druga drugo. Vsekakor pa je alpinizem edinstvena šola volje in sredstvo za odkrivanje lastne moči. Vsak človek mora v morju različnih eksistenc najti svoj smisel obstoja, v nasprotju in v boju z nesmiselnimi kombinacijami. Nihče ne živi v času in razmerah, ki bi si jih sam izbral. Iskati smisel pomeni nenehno vzpostavljati ravnotežje med hotenji in možnostmi, med smislom in nesmislom. To pa je v steni trajno navzoče. Psihoanaliza nas uči, iz kakšnih plasti je sestavljena duša, kako se odziva svetu tako in ne drugače.
