Gora se ne šali – Množični pohodi v visoke gore so lahko nevarni
Primorski dnevnik, 13. julij 1974
Pisati o varni hoji v gore je nehvaležna naloga. Kdor govori nasploh, mu grozi nevarnost, da ga javnost proglasi za nevedneža, ki piše zato, da pač nekaj napiše. Če postrežemo z dejstvi, se izpostavljamo očitkom, da odvračamo ljudi od hoje v gore in naravo. Ugotovi, kako je s potjo, kaj potrebuje za popotnico, kako se je treba obleči, kakšne pripomočke je treba vzeti s seboj.
Razumljivo je, da so razmere drugačne v sredogorju. Če hodimo po transverzali kurirjev in vezistov ali po loški planinski poti je to hoja po vrheh, ki jih še pokrivajo trate, do koder večidel še rastejo gozdovi, kjer je dosti kmetij in priročnih zavetij, pa kljub temu dosti hoje in priložnosti za telesno razgibavanje.
Druga stvar so Julijske in Kamniške Alpe, Karavanke, hoja po slovenski planinski transverzali. Tu se svet močno spreminja, četudi ga dobro poznamo, nam lahko pripravi neljuba presenečenja.
Strela je lani spet morila in ranila dva turista. V predelu Triglava in drugih visokih vrhov ji ob nenadni vremenski spremembi ni tako lahko uiti, edina rešitev je, da ras pozorno spremljamo vremenske razmere, ubogamo poznavalce in v dvomljivih okoliščinah ostanemo pod varno streho.
O snežiščih smo napisali že mnogo kaže pa, da jih mnogi podcenjujejo. Večinoma so to neuki planinci, ki si ne predstavljajo, kako hitro se primeri taka nesreča in kako brez moči je žrtev, ki goloroka drsi po beli strmini. Hodil sem v trumah planincev in ugotavljal, kako neprimerno so obuti v nizkih čevljih, opankah, coklah z visokimi petami, supergah, lahkih visokih čevljih z visokimi podplati. Opozarjal sem, prosil, naj ne izzivajo usode. Ubogal ni seveda nihče, češ: »Kaj sitnari ta človek, zase naj se briga. Mi že vemo, kaj je prav in kaj ne.«
V jeseni in pozimi smo si ogledovali poročila o akcijah GRS. Premišljevali smo o tistih 82 nesrečah, pri katerih so morali na pomoč organizirani reševalci. Pri tem nam je prišla na misel tudi znana resnica, da je nesreč še nekajkrat več, vendar o njih ponesrečenci molče, ker jim nekako uspe, da se izližejo in rešijo kar sami. Naj spregovore izsledki!
GRS je posredovala 16-krat zaradi smrti, 66-krat pa zaradi poškodb in drugih nujnih vzrokov. V pregledu, ki ga navajamo so zajete nesreče oziroma akcije v vseh letnih časih, večina nesreč pa sodi v letno obdobje, ko je v naših gorah največ obiskovalcev.
Najprej smrtne nesreče. Nekdanje povprečje 8 smrtnih nesreč je že davno odločno prekoračeno, nič pa ne kaže, da bi se dogajanje stabiliziralo, umirjalo. Leta 1972 je bilo mrtvih še več, k čemur je zlasti pripomogla množična nesreča zaradi strele na Malem Triglavu, ko je v enem samem dogodku izgubilo življenje pet turistov. Sicer pa nam podatki povedo, da je največ mrtvih, kar 59 odstotkov zaradi zdrsa na snegu, skali in travi, do katerega je z redkimi izjemami prišlo zavoljo neprimerne in povsem neustrezne opreme, samovoljnega obnašanja, nespoštovanja zdravniških napotkov, ponočevanja pred turo, pijančevanja, hoje po brezpotjih zavoljo trganja planinskega cvetja. Pozornost vzbujajo tudi bolezni in smrt ljudi, ki v gorah opravljajo svoje delo. Večinoma so to starejši ljudje, ki zaradi let in bolehnosti ne morejo biti kos naporom.
In še druge nesreče!
V obširnem spisku velja opozoriti na razveseljujoče dejstvo, da se planinci, ki zaidejo, zgreše pot ali izgube markacije, zadnje čase pogosteje in z uspehom odločijo za bivak in ne rinejo za vsako ceno v dolino ter pogubo.
GRS je srečno rešila vse tiste, ki so raje počakali in se zavlekli v zavetje, kolikor jim ga je dalo neprijazno okolje. Priznati je treba, da v nobenem primeru ne gre za namerne pustolovščine.
Megla in oblačnost sta bili vzrok večini teh dogodkov, nekaj je bila kriva pozna ura in tema, torej prepozen odhod na turo, premajhna telesna zdržljivost in slabo poznavanje terena. Edina izjema sta dva alpinista. Zaplezala sta se v steni, ki sta jo premalo poznala, potem ko sta noč pred vzponom prekrokala v preveseli druščini. Taka predpriprava je lahko usodna tudi za planince na zavarovanih poteh, zato tu ponovno opozarjam vse organizatorje, naj ne izgube pameti, ko pripravljajo pohode na naše vrhove.
Zedinimo se že končno enkrat, da je 100 žensk na Triglavu ena sama akcija in ne posnemajmo organizatorjev zgolj po številu udeleženk, temveč tudi po vzornih varnostih. Kdor se ne more odreči množičnim akcijam, naj se zmeni z gorskimi vodniki. Poskrbi naj, da bo na vsakih deset udeležencev imel vsaj enega vodnika, da bodo imeli varovalno opremo, vrvi, rezervno obleko in vse, kar sodi na turo. Upoštevati pa je treba še zmogljivost koč in zagotoviti prenočišče slehernemu udeležencu pohoda. Če to ni mogoče, bo pameten organizator ustrezno zmanjšal število udeležencev. Bolje več izletov z manj udeleženci, kot kolone neprespanih, mačkastih planincev, ki se na tihem zaklinjajo, da jih gore ne bodo spet tako kmalu videle! Nauki preteklosti so bogati in zgovorni, zato ne pozabimo: Na pot odhajajmo dobro pripravljeni, z dobro osebno in varovalno opremo.
Po potrebi in glede na cilj vzemimo s seboj cepin in vrvico. Edino uporabno obuvalo so trdni, visoki čevlji z debelim podplatom iz profilirane gume. Hodimo po zaznamovanih stezah, sledimo markacijam, alpinisti naj pred vzponom dobro preštudirajo težavnosti in opis smeri, s seboj naj vzamejo zadosti tehničnih pripomočkov. V smeri naj ne bo istočasno več navez!
Če iz kakršnihkoli vzrokov ne moremo ali ne upamo nadaljevati poti, počakajmo pomoč, bivakirajmo. Planincem v stiski pomagajmo po svojih sposobnostih, pomirimo jih, po potrebi organizirajmo reševalno akcijo. Obvestimo oskrbnika v najbližji koči, gorskega reševalca, alpinista ali pa sami sestopimo v dolino po pomoč. Pomoč zahtevajmo prek prve postaje milice, če je mogoče, poiščimo reševalce. Izčrpno, natančno in brez pretiravanj opišimo dogodek po možnosti pospremimo reševalce na kraj nesreče.
Če odhajamo v tuja gorstva, upoštevajmo značilnosti in nevarnosti teh gora, ledenike, hojo med razpokami in po nezaznamovanih poteh. Upoštevajmo navodilo poznavalcev. Vselej obvestimo domače ali znance o nameravanem podvigu. Ne spreminjajmo cilja, v kočah in vrhovih se vpišimo v spominsko knjigo, navedimo smer nadaljnjega pohoda. Ne rušimo kamenja, ne dričajmo se po snežiščih.
Izogibajmo se smeri, poti, prehodov, ki jim nismo kos. Upoštevajmo vselej znanje in sposobnosti najšibkejšega v skupini. Skupina naj hodi strnjeno, nihče ne sme pretiravati, nihče naj ne zaostaja! Planinci samotarji se podajajo v tveganje. Kdo jim bo pomagal, če se jim primeri kaj nevšečnega? V hrani bodimo zmerni, izogibajmo se alkoholnim pijačam Po možnosti uživajmo kuhana jedila. Tudi kajenje po možnosti omejimo. Varujmo okolje. Odpadke zakopljimo, nerabno embalažo, vrečke, steklenice, prazne pločevinke, plastiko, odnesimo v dolino na smetišče. Prizanašajmo rastlinam in živalim. Ne kričimo, ne plašimo gamsov, srnjadi, ptic. Ne trgajmo cvetja, ne kurimo ognjev v gozdovih. Ogorke skrbno pogasimo!
Pavle Šegula
