Primorski dnevnik, 9. februar 1974
Zaman je Jože iskal v njihovem videzu in vedenju tisto, kar bi jih ločilo od drugih ljudi. Razen resnobe in nenavadne odločnosti ni bilo na njih opaziti ničesar. Nemci so tankovestno pregledovali svojo opremo — vrvi, kline, oponke, plezalke — in nalagali v nahrbtnike hrano. Med seboj so govorili tiho in Vse je spominjalo na nekakšen obred.
»Veš kaj, Tomaž,« je spregovoril Joža, ko je srebal čaj žvečil skorjo suhega kruha, «ali se ti ne zdi, da bova to, kar zmorejo Nemci, kmalu zmogla tudi midva?«
Tomaž je zmajal z glavo. »Pravijo, da za plezanje v steni ni zadosti le pogum. Potrebna je tudi izkušnja, vaja, tehnika. Oni znajo, mi pa še ne. To pa ne pomeni, da se ne bomo naučili, seveda…«
Šla sta za nemškimi plezalci pod steno. Gledala sta, kako so se navezali v dvoje navez, se preobuli v plezalke in se spopadli s steno pri vstopu v Nemški steber. Morala sta priznati, da plezajo zanesljivo in dokaj spretno. Ko jim je zaprta pot gladka plošča z izpostavljenimi strehami, so zabijali kline, da je zvenelo kot iz kovačnice. Ta pesem je bila obema sila všeč. Z velikim veseljem sta opazila, da je plezalcem padlo s stene v grušč nekaj klinov. Počakala sta, da sta obe navezi izginili za robom, potlej pa sta poiskala izgubljene kline in našla tudi kdove kdaj izgubljeno vponko. To so bile zanju velike dragocenosti. Dotlej so si v tovarni kovali težke in okorne kline.
Najprej sta se hotela odpraviti kar za Nemci. Toda obe navezi sta prožili kamenje, da se je treskoma razbijalo po ploščah in policah ter se zdrobljeno umirjajo v grušču. Zato sta se raje napotila pod steno. Spremljalo ju je vpitje povelj, s katerimi so se sporazumevali plezalci v steni.
»No, če je to, kar sva videla, pravo plezanje, bova kmalu tudi midva prava stenska plezalca. Povem ti, Tomaž, da pastirica Vahica ne pleza prav nič slabše od teh. Le s to razliko, da nima ne vrvi ne klinov. In če ji ne gre, sezuje cokle in pleza bosa.«
»Naši prijatelji pa si pomagajo še drugače. Poznam fanta, ki se je zaplezal v gladko skalo, hodeč za zaskočenimi ovcami. Ni mogel ne naprej ne nazaj. Pa si je narezal podplate, da se je lepila kri na gladki površini, kjer bi mu drugače spodrsnilo…«
»Jaz si jih že ne bom narezal,» je naglo odvrnil Joža. V zahodni smeri sta si izbrala pristopno grapo z dobro razčlenjeno steno. Navezala sta se in se vadila varovanja z vrvjo, zabijanja in izbijanja klinov. Plezala sta tako visoko, da jima je gladka navpična stena zaprla pot. Tu sta sedla in se razgledovala po njej. Delala sta načrte, kako bi jo preplezala tam, kjer še niso plezali trentarski divji lovci ne dr. Tuma in ne Nemci. Vendar sta vedela, da njune želje daleč presegajo njune sposobnosti. Stena jima je še vedno vzbujala strah in spoštovanje. Kolikor ju je vabila, ju je odbijala …
V planinskem domu se je po sončnem zatonu nabrala številna družba. Tudi Joža in Tomaž sta si izbrala mesto pri mizi v kotu. Spet je bil na vrsti čaj in pospravila sta, kar je ostalo v nahrbtniku. Vstopili so trije možje. Nahrbtnike in cepine so postavili v kot in prosili, če lahko prisedejo. Upehani so si brisali potne obraze. Povedali so, da prihajajo s Škrlatice. To so bili dr. Julius Kugy in trentarska vodnika Andrej Komac-Paver in Tožbar. Vsi pogledi so se obračali k njim. Kugy, dobrodušen mož z bradico in naočniki, se je samo smehljal, saj je bil zadovoljen s turo, z vremenom in vodniki. Oskrbnik se mu je globoko priklonil. Mož je naročil liter rdečega in dobro večerjo za vse tri.
Jožu pa je bolj kot ugledni gost zbudil pozornost slok možakar s srepim pogledom, ki je zbujal videz, da je jezen na ves svet in malo tudi sam nase. Prestopal je gibčno kot gams in kazno je bilo, da se je rodil v gorah ter da brezmejno zaupa vase. Drugi Trentar ni bil videti tako hud, prvemu pa je bil podoben le toliko, da je bil prav tako redkobeseden. Zvedavo pa je pasel oči po zbrani družbi, kot bi ugotavljal, če jim posveča dovolj pozornosti.
Ljubljanski planinec, ki jima je že prej povedal, da je član nekakšnih piparjev, je gospoda Kugyja nagovoril po nemško. Kugy je hvalil Škrlatico in njene divje stene, prekrasne prehode in razglede. Pripovedoval je, kako se je prvi povzpel na ta divji vrh in večkrat bivakiral med steno in snegom, preden se ga je gora usmilila. Gorski vodnik Komac je gospodovim besedam pritrjeval z odsekanimi gibi glave in kakšno kratko besedo, kot bi bil tudi za to plačan. Pipar je jel pripovedovati Kugyju, da so Nemci spet preplezali severno steno in ostali v koči na Kredarici.
»Naj jo kar preplezajo. Pošteno pa ni, če nabijejo v goro toliko železja in si izsilijo pot tudi tam, kjer je narava sama ne nudi. Njim gre predvsem za uspeh in ne toliko za lepoto, ki jo nudi gora. Človek je s tem, ko ponižuje goro, ob užitek, stena pa ob spoštovanje,« je menil gospod, o katerem je tudi Joža slišal, da je oblezel s trentarskimi vodniki vse Julijce in da piše o njih knjige. To je Joža še posebej spoštoval, saj mu je pisana beseda delala preglavice, čeprav mu je jezik tekel dobro in je hitro mislil.
Ko so govorili o nemških plezalcih, se je tudi Joža vmešal v pogovor. Segel je v žep in položil na mizo dva klina. Ni pozabil povedati, kje in kako so lezli Nemci. Trentar Komac je vzel klin v roke in ga zvedavo ogledoval. Potem ga je položil nazaj na mizo in zaničljivo rekel: «Tja, kamor pridejo ti s klini in z vrvjo, pridem jaz sam brez klinov in še z gamsom na hrbtu!«
»Pa še res je,« je potrdil gospod Kugy, ki je bil s svojimi vodniki očitno zelo zadovoljen.
Drugi Trentar pa je uprl svoje prodirne oči v Joža in Tomaža. Nezaupljivo ju je motril in ju vprašal: »Kaj pa sta vidva iskala pod steno?«
»Tale je izgubil zlato uro!« se je Joža odrezal, pokazal na Tomaža in se široko zarežal.
Komac, ki mu ni bilo prav nič za šale, je temno pogledal in vprašal nezaupljivo, tipajoče: «Kaj se norčujeta?! Za pošteno vprašanje pošten odgovori. Kaj sta iskala pod steno?«
Joža se je čutil prizadet. Nič čudnega ni mislil, zato ja samozavestno in skoraj izzivalno odgovoril: »Preplezala jo bova!«
»Vidva?!« se je začudil Komac.
»Midva, da! Ali je kaj narobe?«
»Kje jo bosta preplezala?«
»Tam, kjer je niso preplezali ne Trentarji ne Nemci.«
Komačev smeh je bil jedek. »Najbrž bo dotlej steklo še precej vode in precej žgancev bosta še pojedla… »Od kod pa sta pravzaprav?«
»Jeseniška delavca sva, železarja.«
»Železarja? Kdaj pa so bili železarji plezalci!?«
»Če niso bili, pa bodo! Niso le Trentarji za v skalo.«
