Primorski dnevnik, 10. februar 1974
Komac je užaljeno gledal s svojimi srepimi, orlovskimi očmi, kot bi si hotel za vedno zapomniti obraz predrznega kodrolasega fanta, ki je kazal veliko mero odločnosti in nenavadne moči.
Prevejani divji lovec in gorski vodnik, čigar sloves se je širil po vseh dolinah okoli Triglava in daleč naprej v svet, človek, ki ga je iskala domača in tuja gospoda, da jo je vodil na gorske vrhove, je zaslutil tekmeca. Ne samo predrzne oči, tudi močne roke, tršate pesti in široka ramena so dale slutiti, da njegove besede niso dim v veter.
Vse poletje in pozno v jesen sta se s Tomažem potepala po nadelanih poteh okoli Triglava. Vzpela sta se na mnoge vrhove, a stene nista preplezala. Srečala sta mnoge gorske vodnike z gospodi na vrveh. Ne samo Trentarje. Tudi Bohinjce in Kranjskogorce Jože si je pozorno ogledal vsakega izmed njih in rad se je pogovarjal z njimi. Skušal je odkriti, kaj se v resnici skriva za njihovim nenavadnim videzom. Med množico planincev so se obnašali skoraj vsi nekam posebno. Tudi za goste, ki so jih vodili vodniki, se je zanimal.
»Poglej, Tomaž, marsikateri od teh, ki jih vodijo kakor jarce na vrvi, ne bi prišel sam nikamor.«
»Motiš se, Jože. Denar povsod utira pota. Denar je kot voda — ni tako tanke špranje, da ne bi skoznjo pricurljala. Ni tako visokih vrhov, da ne bi našli na njih odtisov umazanih tac.«
Spoznal je, da so gorski vodniki češčeni ljudje in da tistih plezalcev, ki hodijo in plezajo sami, ne cenijo preveč ali pa jih celo prezirajo, ker jim ne dajo zaslužka. Toda v gorah je bilo čedalje več takih, ki so iskali svoja pota sami, brez vodnikov.
To poletje se je v Jožu Čopu rodila želja, da bi postal ne le plezalec, temveč tudi gorski vodnik. Ni mu bilo do samotarjenja v gorah. Dolincev ni zaničeval, ker bi bili sposobni manj kot on. Cenil je vsakogar, ki so mu bile gore pri srcu kot njemu, čutil je, da je drugačen. Svoje sreče ni mogel obdržati sam, moral jo je deliti z ljudmi, ker mu sicer ne bi pomenila toliko, kot mu je. V čem pa bi bila pravzaprav sreča sonca, če ne bi bilo tistih, ki jim sije? V čem bi bil smisel reke, če ne bi imela potokov in če ne bi bilo morja, kamor se izliva? Zato si je iskal prijateljev. Ljudi, ki bi čutili kot on, se veselili, da jim pokaže nekaj, kar bi jim sicer ostalo bržčas za vedno skrito.
Okoli njega se je začela zbirati druščina delavcev železarjev, tistih, ki so se srečavali na samotnih gorskih poteh in si razkrivali srca ob kozarcu v planinskih zavetiščih. Združili so se v planinskem društvu. Gradili so koče, steze v nepristopne vrhove in poti. Toda takšnih, kot je bil on, je bilo malo. želel si je svojih pristopov na vrhe, svojih smeri v stenah, želel si je nemogočega, česar drugi ne zmorejo.
Takrat pa je večina ljudi hodila v gore po uhojenih stezah. Lepoto gora so uživali tam, kjer so bili naravni prehodi. On pa si je želel boja z goro. Boja s svojo šibkostjo in slabostmi. V tem boju je hotel rasti. Hotel je spoznati življenje gozda, živali, rastlin. Zanimali so ga tokovi rek in nenavadni ljudje, ki so bivali pod gorami. Zanimalo ga je, kar je bilo drugim tuje.
Če so ga v tovarni za vse življenje priklenili k stroju kakor psa na verigo, ki je ne more pretrgati, je hotel biti v gorah svoboden, kot gams, ki obvladuje steno, kot orel, ki gospodari daljavam neba nad gorjem, kot gorsko drevo nad prepadom. Tega ni razlagal nikomur, čutil pa je v dnu srca. Tej svoji težnji je sklenil podrediti vse svoje življenje, če so drugi veliki in močni v dolini, jim rade volje prepušča to bojišče, vse boje in bitke. On pa bo postal velik v gorah. Postal bo njihova senca. Napojil bo svojo voljo s trdoto sten, dušo s svetlobo sonca, z nežnostjo cvetja in z vsem, kar seva vanj v teh letnih časih.
KRVAVA SLED
Smo samo drobci sončnega prahu, sestavljeni iz senc in svetlobe.
Otroci kozmičnih tokov, ki se iz teme skozi svetlobni pramen vračamo v temo.
Štiri leta svetovne vojne so premaknila njegove načrte o osvajanju stene v daljno prihodnost. Vojna je razkropila prijatelje po evropskih frontah. Vse, kar je bilo nekoč pomembno, je bilo sedaj brez vrednosti. Njegove sanje, njegovo prvo ljubezen, spore v tovarni in željo po višjem in lepšem bivanju, kot ga je videl v prašni dolini, je prekinil svet nasilja. Imel je srečo, da mu ni bilo treba na fronto. Tovarna je bila vključena v vojno industrijo, zato so delavce potrebovali pri strojih. Iz daljave se mu je življenje bojujočih razodevalo kot norost, človek se mu je zdel plen sil, ki jih ni razumel. Ljudje v mestu so bili kot mravlje, ki so prilezle spomladi prezgodaj na sonce in jih presenetil ledeni dež. Velike spremembe so pretresale svet, a niso bili nanj pripravljeni. Vsa štiri vojna leta so bila kot težke sanje. Z bojišč, iz Galicije in soške fronte, so prihajala poročila o padlih prijateljih. Skozi mesto so dan in noč vozili vlaki, eni na fronto, drugi z nje. Večkrat je postopal na kolodvoru in gledal. Prej veseli ljudje, so se vračali žalostni in zamorjeni, brez nog in rok …
V dolino so privlekli ruske ujetnike in jih vpregli v delo in stradež. Videl jih je, razvrščene v dolge kolone, s pridušeno mržnjo v lačnih očeh. Za pol hlebca kruha ali za nekaj cigaret so ponujali vse, kar so imeli vrednega, tudi poročne prstane. Nazadnje so jim ostale samo velike, utrujene, od obupa bolne oči. Gore so bile sedaj prav tako visoke kot prej. Samo njemu so se zdele drugačne. Bile so višje — neoskrunjen raj, v katerega ne bi smela poseči človekova neumnost. Toda ljudje so morili od Triglavskih Alp, Dolomitov, prek Krna in Soče do Krasa. Povsod se je prelivala kri. Nihče si ni znal predstavljati, da je ta kratka črta na zemljevidu požrla milijon ljudi.
Še je zahajal v gore. Največkrat sam. Na Prisojnik, Mojstrovko in Vršič. Toda tu je bilo zaledje fronte. Na tisoče sestradanih ruskih ujetnikov je gradilo cesto, ki naj bi premagala gorski prelaz in kot bližnjica povezovala avstrijska središča s soško fronto. Gledal jih je od daleč, s kakšnega roba gore, kako odhajajo in rijejo v zemljo. Od tod je bilo slišati dan za dnem oddaljeno bobnenje topov, kot bi zemlja najavljala, da bo izbruhnil vulkan. Neke pomladne noči je odjuga sprožila v Mojstrovki plaz, ki je pokopal tristo ujetnikov. Srečaj se je z ljudmi, ki so to nesrečo videli od blizu, pa s tistimi, ki so izkopavali iznakažena trupla izpod snega in jih zlagali v vrsto. Takrat je začutil strah in spoštovanje do plazov. Tega občutka se ni znebil nikoli.
Četrto leto so se začele med ljudmi širiti vesti, da bo črno-žolta monarhija razpadla. Ljudje so bili razburjeni in so vpili naglas tisto, česar si pred leti še šepniti niso upali. Razpadle so fronte in v Rusiji je divjala revolucija.
