Primorski dnevnik, 12. februar 1974
Tudi on je bil vesel, da bodo Slovenci končno svobodni, da ne bodo več pod stoletnim nemškim suženjstvom. V dolini se je poznalo, da je razpadla fronta v Italiji, čeprav so gnali Avstrijci Lahe noter do Piave, je nenadni konec vojne povzročil, da so vojaki pustili vse vnemar in se začeli vračati domov.
Vrnil se je tudi Tomaž. Bil je na soški fronti. Zdaj bosta spet lahko hodila v hribe. Razglašena je bila država Srbov, Hrvatov in Slovencev, zaplapolale so trobojnice s plavških dimnikov in uradnih poslopij. Nemški šef, ki mu je bil nekoč dal metlo, jo je pobrisal z drugimi Nemci vred. Nekega jutra, ko so ravnokar zagnali stroje, je udarila mednje vest, da Nemci zasedajo Koroško. Zvedeli so tudi, da jih je v Mariboru zaustavil general Maister in da se z njimi tolče poročnik Malgaj.
V tovarno je prišel Strojev Miha, oficir, veteran iz balkanskih vojn. Poznala ga je vsa dolina. Mnogo so govorili o njem, da je velik Slovan. Po gostilnah so pravili, da je prinesel iz balkanske vojne trofeje — v alkoholu namočenega turškega bega. Ali je bilo to res ali ne, ni vedel nihče, pač pa so vedeli zagotovo, da ima doma precej krivih turških sabelj in samokresov, pobranih pri padlih nasprotnikih. Strojev jim je povedal, da Italijani zasedajo Primorsko, Nemci pa bodo prišli tudi sem, če jih ne zaustavijo na Karavankah. Zbiral je prostovoljce. Jože ni dosti premišljeval. Ni jim zameril samo tega, da so ga vrgli na »plac« in mu dali metlo, ga gnjavili zaradi zastave, tudi to mu ni bilo prav, da so se širokoperili okoli Triglava. Tudi Tomaž se je javil. Dobila sta uniforme, vsak svojo puško, menažko in čutarico, in Strojev ju je uvrstil v svojo četo.
Strojeva četa se je nastanila v opuščeni koči na Kapeličnem vrhu pod Gorico. Na meji gozda, tam, kjer so se za redkim drevjem začenjala oguljena rebra goličev, so skopali jarke in zavzeli položaje. Od tod so patruljirali globlje na Koroško in nekajkrat so se spopadli z Nemci. Prvič v svojem življenju je prišel v gore z drugačnim namenom. S puško. Z zavestjo, da bo ubil tistega, ki ga sreča, ali bo sam ubit. Branil je zemljo, ki ga je rodila, na kateri je bival njegov narod tisoč tristo let, zemljo, ki je bila vraščena v njegovo srce. Zato se je lažje sprijaznil s tem, da mora ubijati, kar se mu je upiralo. Na gorskem sedlu je doživel ognjeni krst. Patrulja je na robu goščave naletela na kope kamenja, zloženega v piramido. Sredi kamenja je bil karton in na njem z rdečo barvo napisano: VERFLUCHTE TSCHUSCHEN. KAERNTEN IST DEUTSCH. Že je hotel eden med njimi potegniti karton in ga raztrgati, ko je poveljnik zapazil, da drži v notranjost drobna žica. »Pusti! Minirano je!« je kriknil. Ni bilo treba odstraniti mnogo kamenja, da so videli mino. Strojev jih je oddaljil za streljaj, sam pa je zvezal papir z vrvico in z dobrega kritja potegnil. Strahovito je zagrmelo. Zaslepile so se jim oči, steber dima se je dvignil visoko, daleč naokrog so sičale skale in v zemlji je zazijala velika luknja. Poveljnik jih je poklical in pokazal jamo. »Vidite, tja noter bi zdaj zmetali, kar bi ostalo od bližnjih, in bi zagrebli.«
Nekoliko niže od tam, kjer so jim Nemci nastavili past, so v gozdu napravili zasedo. Razporedili so se v obliki podkve, krila pa jih je strojnica. Sklepali so, da bodo prišli Nemci pogledat, koliko je mrtvih po eksploziji. Jože je ležal skrit v praproti za debelim deblom in meril s puško na pot. Nedaleč od tod je poveljnik Strojev z daljnogledom preiskoval pobočje in tudi Tomaž je živčno prekladal puško. Minilo je nekaj ur, preden so zaslišali korake od spodaj. Najprej so prišli trije s puškami, za njimi desetina. Ko je prvi zagledal čistino, kjer je eksplodirala njihova past, je vzradoščeno zavpil: »Herr Leutnant, die Luft ist rein!« Toda zrak je bil nabit s sovraštvom in onemoglo napetostjo. Prihajali so v koloni, precej skupaj, vneseno in brezskrbno. Videl je njihove obraze, kmalu razločil oči, roke in gibe, in zdelo se mu je, da hodijo že po zraku in ne po zemlji, ker jim je noge zakrival nasip. Strojnica je zabobnela. Tudi on je pritisnil na petelina. Tisti, na katerega je meril, je zakrilil z rokami in že ga je zmanjkalo, kot bi se pogreznil v globoko vodo. Pokanje ni prenehalo, dokler se je še kaj premikalo na kolovozu. Ob prvih strelih jih je nekaj zbežalo, niti en sam strel ni padel nazaj. Med listjem se je razširil kiselkast vonj krvi.
Ko je orožje potihnilo, je sonce pretrgalo žilo oblakov in presvetlilo redko drevje. Oči ubitih so steklenele, v kolesnice pa se je natakala kri. Poveljnik je vstal in si obrisal potno čelo. Zamahnil je z roko, naj gredo za njim. Zgrnili so se okoli mrtvakov. Jože je omotično strmel, kako preobračajo mrtve in jim pobirajo orožje. Dobili so osem pušk, lahko strojnico in pištolo. Med mrtvimi je zaječal mlad, svetlolas fant. Zadet je bil v desno stran prsi. Potuhnil se je bil med mrliče, zdaj pa se je s prosečimi očmi oglasil: »Nicht schiessen, bitte!« Skušal se je dvigniti, da bi pokazal, da bo lahko še živel.
Pogledali so poveljnika.
Vojak, ki je preobračal mrliče, je bil frontni veteran. »Naj ga ubijem, poveljnik? Dober preč bo!«
Že je dvignil pištolo, ko je Jože protestiral. »Ne bomo ubili ranjenca, saj nismo zverine. Bodimo ljudje!«
»Kaj bomo z njim? Bolnišnice nimamo,« je dejal poveljnik.
»Obvežimo ga, pa naj gre!«
»No, pa ga obveži!« Lotila sta se ga skupaj s Tomažem. Krogla mu je prebila prsi, šla skozi pljuča. Krvavel ni dosti. Obvezala sta ga in mu zamašila rano. Potem sta ga oblekla in mu dala piti črne kave. Ranjenec je Jožeta ves čas gledal v obraz in v oči, kot bi si hotel zapomniti sleherno podrobnost na njem, čigar prošnja mu je rešila življenje. Ko sta bila gotova, mu je Jože dal palico, da bi se nanjo opiral, poveljnik pa mu je po nemško dejal: »Mož, sedaj lahko greste. Povejte svojim, da ste se srečali s prekletimi Čuši, in tudi to jim povejte, da je bila Koroška zmeraj slovenska in da ne bo nikoli nemška!«
Ujetnik je z gibom glave potrdil, da je razumel sporočilo. Obrnil se je in se majavo napotil po kolovozu navzdol. Nekajkrat se je ozrl, kot da ne bi verjel, da mu ne bo kdo od teh, ki so mu sledili z očmi, nazadnje sledil še s kroglo… Izgubil se je v gozdu.
