Primorski dnevnik, 13. februar 1974
Po nekajurnem pohodu so se vrnili na svoje položaje, veseli so bili, da imajo spet streho nad glavo in kuharja, ki jim bo skuhal večerjo. Jožetu nocoj enolončnica ni teknila. Ni se mogel znebiti spominov na ubite.
Po večerji sta s Strojevim posedala pred kočo. Gledala sta, kako tone težka sončna obla v kope oblakov in kako se s koroških hribov plazi k njim mrak. Gledala sta slovensko zemljo. In zdelo se jima je, da narašča vijoličasto megleno morje. Nemško morje. Stoletja buta vanje in zdaj jih hoče preplaviti… Poveljnik je na kolenih pestoval puško.
»Veš, Jože, prav si imel, ko si predlagal, da spustimo jetnika. Pekla bi me vest, če bi ga ubili. Rekel si, da bodimo ljudje. Vojne je konec. Kaj hočemo? Mi hočemo biti ljudje, a kaj, če oni nočejo tega? Vso pot sem premišljeval, zakaj ubija človek človeka.«
»Tudi jaz sem razmišljal o tem. Ti si bil na balkanski vojni ter si videl dosti sveta, gotovo veš bolje.»»Ne tega ne vem. Tega me niso učili v šoli in nisem slišal v cerkvi. Tega tudi tisti ne vedo povedati, ki gonijo ljudi v medsebojno klanje, ki so krivi, da je pomrlo dvajset milijonov ljudi. Mi se le branimo. Nemci so izgubili vojno, pa kljub temu lazijo naprej v našo deželo in Italijani tudi. Vidiš! Majhno domovino imamo, pa še to nam hočejo vzeti!» In še je nadaljeval: »Zapomni si: to, kar so napisali, mislijo resno.«
Ko je legel na slamnati pograd, ni mogel zaspati dolgo v noč. Strmel je v zakajeni strop, kjer so trepetali okrogli odsevi brlivke. »Težko živi človek, ki je ubil človeka,« je dejal prijatelju, ki je ležal z rokami pod vzglavjem poleg njega. »Ne misli na to. Človek ni kriv, če mora… Sicer pa niti ne veš, če si koga zadel. Če morda dvomiš, da si zgrešil, potem si misli, da je bil tvoj tisti, ki sva ga obvezala in spustila, pa ti bo laže.«
Naslednje dni jih je sovražnik iz doline obdeloval s topovi. Da bi ga preslepili o številu čet, ki varujejo gorske prelaze, so kurili ognje na različnih mestih. Potem so varno skriti poslušali kanonado v prazno. Še nekajkrat so se srečali s patruljami in nekoliko puškarili. Mnogo huje pa se je godilo četi, ki je čuvala karavanški predor. Od tam se je dan za dnem slišalo streljanje in grmenje.
Joža si je zapomnil dogodek z nemškimi agitatorji. V četno taborišče je prišlo dekle z imenom Tinca. Povedala je poveljniku, da so v vas prišli Nemci prepričevat Korošce, naj glasujejo za Avstrijo in kulturno Evropo ter naj se ne vežejo s Srbi. Poveljnik je zbral vod vojakov in se spustil skozi gozd v vas. Zajel je Nemce v vaški gostilni. »Kaj z njimi?» se je vprašal. Bili so civilisti in glasno so protestirali, ker jih je nameraval vleči s seboj. Bohinjski divji lovec pa mu je predlagal: »Treba jih je kaznovati in izpustiti!» Velel je napraviti nekaj kolov. Zataknili so jih agitatorjem skozi rokave in jim jih pritrdili z vrv tako, da se jih po poti ne bi mogli znebiti. Ko je bilo vseh sedem tako nagačenih, so jih odgnali na rob vasi, od koder se je pot vijugala v dolino.
Bohinjec je predlagal poveljniku: »Vzemimo jim tiče ven in namažimo jih z globinam! Tako smo delali v Bohinju z lovci,« je še dodal.
»Ne, tega ne bomo napravili,« je odredil Strojev. »Za spomin na srečanje z nami boš vsakega posebej sunil v rit, in konec! To bo za plebiscit!« Tako so tudi napravili. Krepak fant je brcnil vsakega posebej v zadnjico in mu v slovo dejal: »Tako, da se ne prikažeš več, zakaj drugič ti posvetimo drugače!«
Za zeleno mizo so krojači usode sveta sklenili, da bo Koroška pripadla ne glede na zgodovinske okoliščine tistemu, ki bo dobil od ljudi največ glasov. Ko so utihnile puške, so se razvnele politične strasti. V tem boju je Strojev namenil Jožu častno nalogo. »Lep si. Močan. Pameten. Znaš se obnašati in ljudje te imajo radi. Napravili te bomo za Korošca. V dolino pojdeš. Obiskoval boš naše ljudi. Delil jim boš propagando. In najvažnejše: nas boš obveščal, kaj počno Nemci in kaj napletajo.«
Oblekel je irhovice. Dobil je tudi naramnice s planiko, izrezljano iz jelenovega roga, lovski suknjič z zelenimi zavihki in klobuk z obledelim gamsovim čopom. Naloga mu je bila všeč. Naveličal se je poleganja. Obetali so se mu razburljivi doživljaji, ki naj bi bili v njegovo in narodno korist. V zvezdno noč je krenil proti dolini s polnim nahrbtnikom »propagande». Nekaj dni mu je šlo po sreči. Razdelil je letake, kot mu je bilo naročeno. Kjerkoli se je oglasil, so ga sprejeli kot Korošca. Naučil se je pogrkovati. Zbijal je šale. Mnogo jih je znal iz tovarne, druge si je sproti izmislil. Pridobil si je precej novih prijateljev. Povsod so ga gostili. Kmalu je pozabil, da hodi po ozemlju, kjer ima tudi sovražnik svoje ljudi.
Nekoč se je o mraku ustavil v vaški gostilni, polni fantov in mož. Ustavil se je zaradi Tince, gostilničarjeve hčerke, ki jih je bila prišla obvestit o agitatorjih. Veselo ga je pozdravila. Postavni fant ji je bil všeč, česar ni skrivala. Z žarečimi očmi mu je stregla in se kar naprej sukala okoli njega, ko je govoril z očetom. V gostilno je stopilo nekaj tujcev z nič kaj prijaznimi obrazi. Vrvež je rahlo potihnil, ljudje pa so se z nezadovoljstvom zazrli v prišlece. Vstopila je Tinca z dvema vrčkoma piva in jih postavila pred očeta in Joža. Bila je bleda in prestrašena. Sklonila se je k očetu in mu nekaj šepnila v uho. Mož se je zresnil in mrmraje dejal Jožu: »Nekdo vas je izdal. Zunaj vas čakajo. Lahko se zgodi, da vas ustrelijo.«
»Tudi jaz imam pištolo,« je rekel Joža.
»Preveč jih je… in še nam boste napravili težave. Hči vas bo skrila.« Potem se je ozrl k harmonikarju. »Daj fant, ureži eno!« Harmonika je zavreščala divje in razposajeno. Njenim zvokom so se pridružili vriski. Gostilničar je zavpil: »Dečve izbirajo!« Komaj je to rekel, je bila že Tinca pri Jožu. Potegnila ga je med plesalce. Zavrtela sta se naokoli samo enkrat, potem pa brž skoz vrata v vežo. Tam ga je potegnila v temo in nato po stopnicah. Šla sta po temnem hodniku. Zarožljal je ključ in odprla je vrata svoje sohe. Potem je zaklenila in prižgala luč. »Ubiti vas hočejo! Tu vas pa ne bo nihče iskal. Bodite brez skrbi. Kar lezite v posteljo in zaspite.« Samo to je rekla, ugasnila luč ki odšla.
