Primorski dnevnik, 14. februar 1974
Šele ko je v vratih škrtnil ključ, se je zavedel, da je sam. Ali je rešen ali je v pasti — tega ni mogel vedeti. Strojev mu je naročal, naj ne zaupa nikomur, kogar ne pozna. Ljudje da se kaj radi obračajo po vetru. Po prstih je šel k oknu in gledal na dvorišče. Tam je stala gruča moških. V gostilni mu ni ušlo, da so ga nekateri merili s sovražnimi pogledi, če bi Nemci vedeli še to, da je bil zraven, ko so potolkli patruljo… Sedel je na posteljo. Iz žepa je vzel pištolo in pogledal, če je naboj v cevi. To ga je pomirilo. Tudi če ga dekle izda, ga ne bodo dobili kar tako. Če okna ne bi imela železnih križev, bi se spustil na dvorišče … Potem je legel kar oblečen. Hrumenje krčme je pojenjavalo. Glasovi pijancev so tonili v noč »čas bi bil,« si je dejal, »da se vrnem v tovarno in v domače gore.« Stena ga je klicala… Zadremal je.
Zbudil ga je ključ, ki je zaškrtal v ključavnici. V mraku je zagledal dekle, ki je vstopilo po prstih bi spet zaklenilo za seboj. Prižgala je svečo. Plamenček ji je zatrepetal v očeh, sedaj že pomirjenih.
»Ne bojte se. Ne vedo, kam ste izginili. Še nadzirajo hišo. Dekla jim je rekla, da vas je videla, kako ste se zatekli v skedenj.«
»Kaj pa bo zdaj?«
»Nič ne bo. Tu bova prenočila,« mu je rekla brez zadrege. »Saj je postelja dovolj široka, ali ne?« Začela se je slačiti. Obleko je zmetala na stol in obstala pred njim v spodnjem krilu. Po tem se je molče sklonila, mu sezula čevlje ter slekla jopič in hlače. Pustil je, da se je trudila, in jo opazoval pri tem opravilu. Obnašala se je povsem ravnodušno, kot bi slačila otroka.
»Tako, sedaj se pa uleživa,« je velela. Spravil se je v posteljo in se opravičil: »Sitnosti vam delam …« »Naj vam ne bo nerodno… Ne morem vas položiti na tla. Všeč ste mi in zaupam vam. Pridobili ste tudi očeta, ki mu ni pogodu kdorsibodi.« Legla je k njemu in govorila dalje: »Včasih sta tu spala oče in mati. Pred leti je mama umrla. Zdaj oče ne mara več te postelje, da ga ne bi spominjala nanjo. Dobro sta se razumela… Oče pravi: če se ljudje predobro razumejo in se imajo preveč radi, se vedno kaj zgodi. In zdaj se boji zame. Tudi midva se dobro razumeva. Samo mene ima. Osamljen je in naveličan pijancev. Najraje bi vse to prodal, da bi šla proč, daleč proč, stran od Nemcev.«
»Kaj so vam napravili Nemci?«
»Nič posebnega. Samo ponižujejo nas. Moj oče pa je ponosen mož in ne bi bil rad vse življenje vindišer… No, povejte mi raje kaj o sebi .. Všeč so mi pogumni ljudje…«
»Kako veste, da sem pogumen? Saj to ni pogum, če jo pred Nemci pobrišeš v dekliško kamro, a?«
»To je bilo pametno zato sem vas spravila sem… Vi ste drugače pogumni. Ženska to čuti, čeprav ne zna povedati.» Segla mu je z roko v lase in ga nežno pobožala, kot bi bil njen. Povedal ji je, da dela v tovarni in zahaja v gore. Sveča je dogorevala. Njen obraz, počivajoč v snopu las, je bil bel in resen. Opazoval jo je. Veke so ji že na pol zastirale oči…
»Ali bova zaspala?« Prikimal je, čeprav je vedel, da bo le s težavo zaspal ob njej.
»Saj lahko položim glavo na vašo roko?» Ni počakala na odgovor. Stisnila se je k njemu, si dala njegovo roko na blazino in jo zakrila z lasmi, čez nekaj trenutkov je že spala.
»Kako noro je življenje,» je premišljal. »Ljudje po svetu se pobijajo med seboj, razprtije se ne nehajo, med nami pa živijo tako čedna bitja, kot je to dekle…« Ni mogel zaspati. Kako tudi bi ob takem dekletu? Ali sanja ali je resnica? Z roko je zdrsel po njenih licih in čelu, jo pobožal po laseh. Po žilah mu je plala neznana sila. Segel je pod zglavje in roka se je dotaknila mrzle kovine. To je bila druga resničnost, ki ga je navdala z rahlo skrbjo. Potem je skušal zaspati. Noč na vhodu je že bledela in petelini so oznanjali jutro.
Tinca mu je zjutraj, ko se je odpravljal, podržala roko. Vedel je, da se težko poslavlja od njega. Iskal je besed za slovo, pa ni našel nič primernega. Zato je spregovorila ona: »Saj boste še prišli, kajne?»
»Seveda!«
»Upam, da vas ne bo treba spet skrivati, če pa vam bo še kdaj trda predla, je za vas pri meni zavetje vedno pripravljeno.«
V taborišče se je vrnil razdvojen. Doslej se je šalil z dekleti, tudi pogledal je rad katero, toda tako nenadoma ga ni nobena navdala z nemirom. Tudi drugi fantje so marsikaj doživeli. Ob srečanjih so si pripovedovali vsakovrstne dogodivščine. Največ zgodb se je vrtelo okoli vdov. Te so bile najbolj razumevajoče in dobrosrčne do moških. Nekaterim je vojna pobrala može že pred štirimi leti. In zdaj so žalost že prebolele. Kar koprnele so po novem življenju, ki ga je obetal mir. Povedal je, da je ušel Nemčurjem in da so ga skrili Korošci. Kje in kako, pa ni zaupal nikomur. Bilo je prelepo in preveč nerazumljivo, da bi lahko postalo vir neslanih šal. Imel je navado, da je vse, kar je najlepšega doživel, zakopal vase.
Nedolgo zatem so izvedeli, da je Koroška izgubljena. Okoliščine, v katerih se je zgodilo to sramotno dejanje zgodovine — enemu najmanjših evropskih narodov so odvzeli del ozemlja, kakor bolniku odrežejo brezvestni zdravniki ud — so bile zanje nerazumljive. Kaj vse so krivili in koga! Senca Nemcev, dolga in strašna kot stoletja, se je zgrnila čez vse koroške hribe in se ustavila na hribih Karavank. Moral se je posloviti od Tince. Vedel je, da bo slovo težko in žalostno kakor slovo od Koroške, za katero so bili pripravljeni preliti kri… zaman.
Prišel je ponoči. Poslal je sosedovo deklo ponjo, ker se ni maral kazati v gostilni in delati težave njej in očetu. Prišla je. Napotila sta se po stezi proti robu, kjer so se začenjali gozdovi.
»Čudno, ali ne,» mu je dejala, »da vse, kar je lepo, tako hitro mine. Odšli boste in pozabili name.«
»Reci mi ti, dekle. Tebe ne pozabim nikoli.«
Ovila mu je roke okoli vratu in se zagledala vanj: »Zdaj naju bodo ločile strme gore in meja. živela bova vsak po svoje in kdove če se bova še kdaj videla… Jaz si ne delam posebnih utvar, da ne bi bila potem še bolj nesrečna …«
