Primorski dnevnik, 15. februar 1974
»Usoda …« je dahnil. Iskal je besed, da bi jo prepričal nečem, v kar bi sam rad verjel, »če si res želiš, da bi se videla, in če ti kaj pomenim, ni tako visokih gora in ne zastražene meje, da ne bi prišel k tebi.«
»Več mi pomeniš, kot sem si mislila. Že ko sva se prvič srečala, so mi oči obvisele na tebi…«
Stisnil jo je k sebi. Njeno vitko telo se je priželo k njem in vztrepetalo. Poljubila ga je. Mesečina se je razlila med drevje, kjer sta slonela, ne da bi se mogla ločiti. Okus njenih solz je bil grenak kot negotova usoda, ki je visela nad tem izgubljenim hribovjem.
Srce mu je prešinila bolečina. Je to ljubezen, ki je doslej ni poznal? Bolečina nedoživetega? Ločitve v trenutku, ko bi se rad s to dušo spojil za vekomaj? Odhajal je proti temini gozda, proti jugozahodni strani neba tja, ker se je hribovje dvigalo kakor črn zid in zapiralo pot. Hodil je počasi in nosil njo v srcu, v žilah. Bil je in tako sam …
Gledala je za njim. Z belim robcem, ki si je z njim brisala solze, mu je mahala v slovo, dokler ga ni požrla množica debel.
Napotil se je prek gorskega sedla naravnost domov. Sonce se je že dvignilo izza Begunjščice, ko je odprl leso domačega vrta. Mati je ravnokar stopila na prag. Kriknila je od veselja. S kratke vojne se je vrnil spremenjen v moža. Objela ga je in se ga ni mogla nagledati. Oči so mu zrle še bolj resnobno, odtenka v njih, ki ga je vžgala ljubezen, pa ni znala prebrati. Najprej ga je pogostila. Ko je jedel, sta se pogovorila o vsem, kar se je zgodilo med njegovo odsotnostjo. Marsikaj ji je povedal, ljubezen s Tinco pa je zamolčal. Njegova soba je bila pospravljena, kot bi bil odšel samo za nekaj dni. Nad posteljo so kot vedno viseli vrv, kladivo, klim in cepin, vse prav tako, kot je bil pustil. Vedel je, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Vrnil se bo v tovarno, prijel za klešče. Hkrati pa je že mislil na gore in na steno. Prvo veselje — s prijatelji pojde na Triglav.
SREČANJA
Bodite usmiljeni z osamljenimi, ker ne veste,
kako globoko segajo korenine njihove bolečine.
Stene so se otresle plazov, gore so zelenele v bujni poletni rasti. Modrina svišča je tekmovala s sinjino neba in sleč je krvavel po sivih pečeh, drugovali so mu šopi očnic. Vreme se je ustalilo, skale so zorele, dnevi so bili topli in polni sončne pripeke.
Joža so to poletje prevzele gore. Komaj je čakal sobote, da je odložil klešče. Minila so že polna tri leta po vojni, pa še ni preplezal stene. Sam ali v družbi s Tomažem je osvajal vrhove, drugega za drugim. Največ se je potepal po Martuljku, okoli Prisojnika, najraje pa je hodil na Triglav. Stene bi se bil že lotil, pa mu je vselej kaj prekrižalo načrt, še in še jo je hodil ogledovat kot fant dekle, ki se ji ne upa približati, da je ne bi užalil. Izvedel je, da so steno spet začeli oblegati Nemci; pa tudi Ljubljančani so postopali pod njo.
To nedeljo se je vzpel na Luknjo in na strma pobočja Stenarja. Od tod je imel vso steno kot na dlani. Vsak dan mu je bila bližja. V spomin si je vtisnil vse njene stebre, ki so držali pokonci vrh Triglava, zapomnil si je, kako leže grape, kje se usipajo plazovi, kje padajo vode in kako se pno police. Stena ga je tako znorila, da je nenehno sanjal o njej in se ponoči prebujal v mislih nanjo. Preganjala ga je tudi pri delu. Večkrat se je zalotil, da mu misli uhajajo od razbeljenih kač in bobnenja strojev v njeno grozljivo naročje. Tako ga je prevzela, da ga je mojster nekoč opozoril, naj ne zija tako otožno tjavdan, če noče dobiti železne kače med noge.
V ostenju Stenarja si je v zavetju mogočnih gredi izbral široko, zložno polico. Tik ob razu je visela nad globino kot orlovo gnezdo nad prepadi. Ležal je naslonjen na nahrbtnik in z daljnogledom iskal smer, ki je ni še nihče preplezal. Tišino med prepadi je zmotilo padajoče kamenje. Pomislil je na trop gamsov. Ko pa se je še kar naprej sesipalo, se je nagnil nad globino. Na razu je zagledal človeka, ki je plezal naravnost proti njemu. »Ta je znorel!« je pomislil. On, Joža, je prišel v to svoje gnezdo po policah in še na misel mu ni prišlo, da bi se dal raz preplezati.
Neznani plezalec je za nekaj časa izginil. Kmalu pa se je pojavil tik pod njim. Razločno je videl, kako z lahkoto premaguje ovire in se dviga. Včasih je postal, si obrisal čelo in se zagledal v steno. Pomislil je, da ga je morda prignala ista želja kot njega. Morda bi poskusila skupaj? Nekaj ga je v njegovem plezanju navdušilo kot še pri nikomer. Mogoče veliko tveganje? Lahkotnost gibov? Ko je bil oni že blizu, je vstal, da bi ga opozoril nase. Bal se je, da ne bi plezal mimo, zato je sprožil v globino kamen. Plezalec se je obrnil in ga zagledal. Bil je začuden. Vendar je brez oklevanja splezal vse do kamina, ki se je iztekal k njegovemu gnezdu. Joža je stopil na rob in stegnil roko, da bi plezalcu pomagal na polico. »Naj ti pomagam?«
»Nisem potreben pomoči!«
Odstopil je. Fant se je potegnil čez previs kakor telovadec na orodju in že je stal pred Jožem, ves rdeč v obraz. Joža ga je premeril od nog do glave. Obut je bil v plezalke. Njegove pumparice so bile iz rebrastega žameta, skozi platneno zeleno srajco mu je pronical znoj, čez prsi mu je visela bela vrv. Bil je majhen, vendar močan. Uporni lasje so bili kratko pristriženi, pod nabočenim čelom pa so sijale svetlo zelene, predirne oči, ki so ostremu obrazu dajale še ostrejši videz. Prišlec je stegnil roko in dejal:
»Pozdravljen! Jaz sem Klement Jug!» Ostrino obraza je v hipu pregnal žar prijaznega nasmeška.
»Jaz sem pa Joža čop!» Roki sta se krepko stisnili. Jugova ozka, čvrsta dlan je popustila v Čopovih šapah.
»A ti si Čop? Sem si kar mislil, ko imaš tako močno roko! Marsikaj sem že slišal o tebi…«
»Jaz pa o tebi. Jug,« se je zasmejal Joža. … Kar se je zgodilo v gorah, se je hitro razvedelo. Brezžični telefon od ust do ust, od koče do koče, od človeka do človeka ni nikoli odpovedal.
Klement Jug je snel vrv in sedel nanjo. Oba sta se zamaknila v steno. Čop je odprl nahrbtnik in ponudil Jugu čutarico z limonado ter nekaj prigrizka. Jedla sta in se menila kot stara znanca.
