Primorski dnevnik, 16. februar 1974
Jug mu je povedal, da s Stenarja ogleduje Triglavsko steno, kje bi se dala najlaže preplezati. Čop mu je odgovoril, da tudi njega žene sem gor ta namen. Jugu so zažarele oči. V njih se je zrcalila barva neba, zmešana z zelenilom trav in vedrino deroče vode.
»To me veseli. Prav je, da nas bo več. Poslušaj, Čop, mi se moramo združiti. Sami moramo osvojiti naše stene. Pokazati moramo svojo moč in sposobnost. Gotovo že veš, a se Nemci pripravljajo, da potegnejo novo smer čez steno. Če smo bili stoletja odvisni od njih, se jim zdaj ne smemo več pustiti!»
»Tako je. Mislim, da bi tako kot oni kmalu lahko plezali mi. So predrzni in tudi pogumni.»
»Ne samo to, Čop. Drznosti in poguma bi jim še ne zameril. A tudi oholi so. Ne veš, kaj sta napisala Nemca, ki sta pred vojno prva preplezala Triglavsko steno?«
»Ne vem.«
»No, ti bom pa jaz povedal. Napisala sta dobesedno tako: Slovenci lahko trdite, da je Triglav na vaših tleh, a nemška moč in nemški duh sta ga osvojila…«
Čopu je v prvem hipu zastala sapa. Potlej pa je dejal učljivo: »Naj gredo k hudiču s svojo močjo in s svojim duhom.«
Spomnil se je na Koroško. Jug je ujel v Joževih očeh blesk nevolje, in všeč mu je bilo, da s takim žarom potrjuje njegovo misel. »Prav je, da sva enakih misli. Ni dovolj, da bi bila sama. Mlade moramo pridobiti, take, ki hočejo tvegati in v stenah iskati potrdila svoje moči in volje. Poglej, Čop, mi smo planinski narod. V naših gorah in stenah je mnogo nevarnosti. Te moramo poiskati. V njih se moramo preizkusiti. Tu bomo dobili novo moč. širjave zemlje in morja so nam že pred stoletji pobrali drugi. Takrat, ko so naši pradedje še živeli v sužnosti in temi. Mi smo prodrli do Alp in tu ostali. In še tu nas stiskajo na vse manjši košček zemlje. Zato mislim, da moramo stene, ki so še ostale, osvojiti sami. Z velikimi narodi lahko tekmujemo samo v kulturi in v duhu. Tu smo lahko veliki.«
Joža ga je navdušeno poslušal in pritrjeval s kimanjem. Všeč mu je bil, ko mu je tako gladko tekla beseda in je s fantastičnim žarom v očeh potrjeval svoje besede. Nenadoma je začutil da so Jugove misli dale njegovemu prizadevanju, da bi se izkazal v gorah, neki nov smisel. Saj je to, kar je govoril, pravzaprav poziv na dejavnost, ki jo terja čast posameznika in ljudstva.
Oba sta si bila edina, da bo ta mali narod moral pridobiti obilo moči, če bo hotel živeti na tem koščku sonca, na robu evropskega kotla zmešnjav, na robu soda smodnika, kjer se križajo stremljenja velikih. Jug se je zazrl v veličastne sklade skal, ki so se dvigale vse do oblakov sončnega neba, in rekel: »Čop, ta stena bo naš prvi veliki poligon. Tu bo naša mladina pokazala, če je kaj vredna ali nič. Tu bomo urili svojo voljo, kalili pogum in zavest.«
Vstal je. Bil je žilav in mišičast. Z roko je pokazal proti zahodnemu robu Triglavske stene in oči so mu obvisele na zadnjem orjaškem stebru: »Ta steber bom jaz preplezal.« Nekoliko je pomolčal, potem je stegnil roko proti sredini stene, tik pod večne snegove Triglava, »če mi bo sreča mila, bom pa še tistegale, vidiš, osrednjega…«
Joža je zajel sapo. Tam so bile strmine strahotne. »Ta človek je strašen v svoji volji,« je pomislil, dejal pa je: »Vesel bom. Če se ti bo to kdaj posrečilo. Jaz si o tem še ne upam razmišljati. Rad pa bi steno preplezal, kjerkoli že. Če si za to, jo lahko preplezava skupaj…«
»Seveda sem za to! Tu imaš roko! Ne bomo začeli z najtežjim. Vse pride postopoma. Od lažjega k težjemu in nazadnje najtežje.«
Topla julijska noč s svodom svetlikajočih se zvezd ju je spremljala vso pot iz Mojstrane v Vrata. Samo pod slapom Peričnikom sta se malo ustavila in se napila ledene vode. Prisluhnila sta bobnenju curkov, ki so v penastih pajčolanih padali z roba z drevjem obrasle stene v kotanjasto ponev, posejano z odkrušenimi skalami osamelkami. Okrog njih se je penila voda, se spuščala skozi strmo pobočje, poraslo z drevjem, v dno korita in se združevala z žilami triglavskih ledenikov. Enakomerno šumenje večnega kroga pretakanja zemeljskih sil ju je pomirjalo.
Po dolgem odlašanju in temeljnih pripravah se je Joža odločil, da bo s prijateljem Kvedrom in Klementom Jugom ter plezalcem Volkarjem preplezal steno. Kveder je bi trd in močan fant, železniški uradnik, ki je kot Čop že nekaj časa voglaril okoli stene, že pred tednom dni so bili z vrvmi in klini vsi štirje s trdno voljo pod steno, pa sta jih zavrnila dež in megla. Prav nič jih ni motilo, da so se vrli planinci z Aljažem vred, ki so se bali, da bodo njihova nadelana pota osamela in izgubila vrednost, razpisali proti grdi razvadi — plezanju čez težko dostopne stene. Tudi to jih ni motilo, da so plezalce proglasili za samomorilce in norce. Vedela sta, da ne gre samo za to, da opravijo s težavami razvpite stene, katere žrtev je bilo že več ljudi. Bolj je šlo za odpravo predsodkov, ki so preprečili mnogim, manj pogumnim planincem, da bi se lotili plezanja. Marsikoga je mikalo preizkusiti moči v svetu, ki je bil zavit v grozljive bajke. Saj je človek že kdaj premagal strah in naskočil bivališče bogov, vrhove visokih gora, povsod po svetu. In zdaj so bile na vrsti in tudi v modi stene. Molče sta hodila skozi gozd.
Skrivenčeno bukovo vejevje se je razraslo v gosto mrežo. Bilo je, ko da hodita skozi neznanske hodnike in labirinte, vse globlje in globlje k osrčju do neba segajočih vrhov. Srečala nista nikogar. Jug in Volkar sta ju čakala že v Vratih. Spremljali so ju samo kriki nočnih ptic in brstenje kamenja pod nogami na skrivenčenem, čedalje bolj strmem kolovozu, čeprav so osvojili vse teže pristopne vrhove okoli Triglava, in nekatere tudi pozimi, so se o Severni steni Triglava še vedno menili s tesnobnim spoštovanjem. Morda zaradi tega, ker se je nekaj prvih, ki so se je lotili, pobilo. Niso še pozabili nemškega bančnega uradnika Wagnerja. Ta samohodec je strmoglavil z nevisoke stene v Nemško grapo, še bolj skrivnosten je bil konec dunajskega plezalca Lassa. S tovarišem sta naskočila steno v nemški smeri, čeprav jima je župnik Aljaž odsvetoval. Tik pod vrhom ju je ujela nevihta. Lass je padel in obvisel na vrvi, živ nad strašnim prepadom … Nihče si ni znal predstavljati, kako grozna je bila njegova smrt. Objemala ga je počasi, medtem ko mu ni mogel nihče pomagati…
Pastirica Vahica se je spominjala njegovih krikov in strašila Joža. Tudi mnogim turistom, ki so se takrat čez Prag vračali s Triglava in poslušali vpitje, je ledenela kri. Nihče ni vedel, koliko časa je nesrečnik visel na vrvi.
