Primorski dnevnik, 17. februar 1974
Domači gorski vodniki so odpovedali. Šele po petih dneh so dunajski plezalci prišli do njega in ga spravili iz stene. V Dovjem ga je Aljaž izročil zemlji.
Joža je bil namenjen v steno z vedrim in mirnim srcem. Pred tednom dni se je oglasil pri Vahici. Pogledala mu je v levo dlan in rekla, da dobro kaže. Naj se kar zakadi, ker se mu ne bo nič pripetilo, je dejala. Če pa se bo zaplezal, naj krepko zavpije, da ga bo prišla iskat. Opozorila ga je, naj raje ne hodi sam, čeprav mu vse dobro kaže. Skala da rada ugrizne. In naj se potem ne pozabi zglasiti pri njej, da ji bo povedal, kako je bilo. Strašno je bila radovedna. Kako ne bi bila! Vedela je za vsakega gamsa, kje je poginil, za srno, ki jo je zadavil potepuški pes, in za drevo, ki ga je podrl plaz.
V Aljaževem domu v Vratih ju je sprejela harmonika. Oskrbnik Torkar je z vedrimi zvoki vžigal dobro voljo in si prizadeval, da bi se gostje čimprej znebili dolinskih skrbi. Mladega Volkarja sta našla pri mizi v kotu, Juga pa ni bilo nikjer. Zvrnili so nekaj kozarcev, ko so zunaj zaslišali prešeren vrisk.
»To je Klement,« je dejal Volkar, »samo on se tako oglaša, kadar se vrača z uspešne ture.« Potem je povedal, da je bil Jug na Razorju.
Vstopil je Klement, od sonca in vetrov ožgan. Z zelenim žarom v očeh je preletel prostor, dokler jih ni zagledal. »Sem že mislil, da vas ne bo!« je rekel.
»Mi pa smo mislili, da tebe ne bo!«
»Mene? Že ves teden se potepam po hribih, če se ne bi bili zmenili, bi že sam preplezal steno!« Vrgel je v kot nahrbtnik in sedel. Beseda je stekla. Brž so bili domenjeni, da bodo steno preplezali po kamnih v Tumovi smeri. Poznali so jo iz opisa v Planinskem vestniku. Potem bo prišla na vrsto nemška in nazadnje njihova smer. Jug jim je razgret pripovedoval, kako je bilo zadnje dni, ko je oblezel vse vrhove od Jalovca do Škrlatice. Radi so ga poslušali.
Joža je videl, da Jug doživlja gore drugače kot on. Jug se je hotel s steno bojevati, preizkusiti v njej svoje duševne in telesne moči, zmagati. Preizkušal je vrednost prijateljstva, iskal nekaj za protiutež tistemu, kar je v dolini izgubil ali česa m dobil. Šolal je voljo. Svoje delovanje je vedno namenil nekemu cilju. Zakaj? Da bi se nekaj spremenilo v dolini med ljudmi. čeprav je bil samohodec, je videl, da bodo prehiteli Nemce v steni samo z združitvijo vseh moči in vzpostavitvijo organizacije, ki bo delovala po načelu: Vsi za enega, eden za vse. Dal jim je vedeti, da se v njem oblikuje predstava o človeku, ki bo drugačen od tistega, ki ga je porodila mizerija svetovnega klanja in idejne zmede po njej.
Kmalu so odšli počivat.
Jutranji svit je oblil orjaško ostenje Triglava s tajinstveno lučjo vijoličaste barve, ki je pri vrhu, obdanem z večnim snegom, rumenela in stapljala goro z nežnim nadihom modrine. Vsi štirje so, oprtani z nahrbtniki, cepini, vrvmi in derezami ter veliko mero pripravljenosti in kančkom dvoma, obstali pod steno in se zagledali vanjo. Prepričani so bili, da bodo steno preplezali tam, kjer so se namenili, ali morda napravili ob Tumovi kakšno svojo smer. Molče so se preobuli v plezalnike, čevlje pa zaupali nahrbtnikom. Ker so prejšnji večer oni trije imeli glavno besedo, Joža pa je le poslušal, se je prvi zagnal z melišča v skalo. Preplezati je bilo treba skok po izvešeni polici, ki je imela prav dobre oprimke. Navezali se niso. Vsi so že toliko prosto plezali, da bi jim bilo navezovanje pod častjo, pa tudi časa je bilo škoda. Držali so se načel klasičnega gorništva, da se vrv uporablja v skrajni potrebi, klin zabiti pa je sramotno.
Trema ob vstopu je kmalu skopnela. Stena je bila proti pričakovanju krotka. Kmalu so se znašli v kaminih, ki so vodili navzgor, eden nad drugim. Oprimki so bili dobri in plezali so naglo. Kmalu so zagledali skupino viharnih macesnov in se jih razveselili. Vedeli so, da so tod plezali dr. Tuma in Trentarji; tudi Vahica je poznala te macesne. Klement je predlagal, da bi urezali svojo smer. Toda skala jih tod ni marala.
Ko so plezali poldrugo uro, so se znašli pod vstopom dokaj ozkega kamina. Skozenj se je bilo treba gozditi. Preklinjali so nahrbtnike, posebno Joževov je bil težak. Najraje bi ga bil s cepinom in derezami potočil čez steno. Zdelo se jim je, da so ljudje težave v steni pretiravali, in tesnoba se jim je povsem razblinila, čeprav je višina rastla. Če jih je Joža zvečer občudoval v besedi, so morali oni zdaj njega v plezanju.
Jug ga je skrivoma opazoval in se mu čudil, kako varno leze. Višino je zavzemal tako prožno in mehko, kot velika mačka prodira v drevo. Pazil je, da je bil vedno oprt na treh točkah. Razrahljanim prijemom pa se je izogibal, da niti kamen ni zdrsnil izpod njegovih rok in nog. Vsi drugi so kdaj pa kdaj vsaj v spodnjem delu sprožili kakšnega, zakleli in se opravičevali, dokler ni precej velika skala padla med Juga in Kvedra in povzročila prepir. Potem so lezli previdneje.
Ustavilo jih je zanimivo mesto. Ozek kamin je zapirala skala, pod katero je bila luknja, velika prav toliko, da se je dalo brez nahrbtnika zlesti skoznjo. Tu so si pomagali tako, da so potegnili nahrbtnike čez z vrvjo. Prestop v polico je bil težavnejši. Čop se je ponudil, da bo zabil klin, pa je bil Jug proti. Njegovo načelo je bilo: ne zganjati nasilja nad skalo brez resne potrebe; čim manj varovanja z vrvjo, da bo zmaga tem slajša in večja! Podredili so se mu.
Tako so priplezali do Belih plati. Lepa stenska formacija, stisnjena med raz dveh stebrov, dobro razčlenjena, je omogočala plezanje, polno užitkov. Klement je težko trpel, da kdo pleza pred njim. Težnja po prvenstvu je bila tako močna, da ga je kar bolelo, ko je gledal Joža, kako jim izbira in utira pot. Na Belih plateh je bil srečen. Tu je bilo dovolj prostora, zato so vsi štirje lezli vsak zase, kot vojaki v strelcih, vsak v svoji smeri. Toda v kaminčku proti Škrbinici, kjer je prehod ozek, so spet morali plezati drug za drugim. Kadar je Jug plezal sam ali prvi, se je čutil vodnika. Če pa je kdo plezal pred njim, je mislil, da prispeva manj, kot bi lahko.
Plezali so svečano, ne da bi se pogovarjali. Strme jezike snega v Komačevi grapi so zdelali v čevljih in z derezami. Cepini so jim bili v napoto in tudi vrvi še niso rabili. Kar razočarani so bili, ker ni bilo večjih težav. Na robu Komačeve grape, tam, kjer se je prvi vzpenjal Trentar — morda celo z gamsom na hrbtu — so sedli in počivali. Predali so se soncu, se razgledovali in natepali kruh, slanino in meso. Tudi dobre vode so imeli dovolj: curkoma se je odcejala s skledastih snežišč, ki so se vlekla vse do podstene, kjer je šumel z ledenika slap. Čop, Volkar in Kveder so se vdali lenarjenju. Poslušali so pretakanje vode, padajoče v žlambore. Jug pa ni zdržal dolgo. Spet so morali poslušati njegove teorije, ki so podžigalo k novim podvigom.
