Primorski dnevnik, 19. februar 1974
V klubu Skala bode združili plezalce in tiste, ki si želijo visokogorskega smučanja. Zbrali bodo vse sposobne, da bi se kosali z Nemci. Predvsem je mislil na izobražence. Čop pa je obljubil, da bo Skalo v Gornjesavski dolini okrepil z železarji, gobarji in lovci. Kot delavcu mu je bilo všeč, da se lahko druži s temi ljudmi, čutil je, da prihaja vanj Jugov fanatični žar. Sicer še ni doumel tega rahlo nestrpnega in na videz ne preveč srečnega človeka, ki je imel pred seboj jasen in vzvišen cilj, najvišje duhovne vrednote, medtem ko so mnogi drugi hodili v gore veselo, a ne da bi dosti razmišljali, nekako tako, kot gre živina vsako poletje na planinsko pašo.
Dvignili so se in pretegnili rahlo razbolele ude. Po grapi so se vzpenjali vse do pod stene. Spotoma so občudovali predore in mostove, ki jih je preoblikovala voda v snežne jezike. Ustavila jih je dokaj težka in strma, skoraj navpična stena. Tedaj se je Jug odločil, da bo izbral svojo smer, vtem ko so se drugi navezali. Dejal je: »Človek se mora odločno spopasti s težavo, pa je polovica odpade. Ljudje vse preveč govorijo in strašijo, ne zmorejo odpovedi, trpljenja in tveganja.«
Sedaj ga je imel Joža ob strani, potem pa ga je videl, kako pleza že nad njim. Ni se dosti menil za nevarnosti, premalo se je varoval in premalo pazil. Joža je zaslutil, da bosta s tem človekom tekmeca za prvenstva v tej steni in drugih gorah. Volkar je hvalil Juga naglas. Precej sta že plezala skupaj. Videti je bilo, da se je sprijaznil z vlogo drugega v navezi, Jug pa je pokazal, da hoče biti prvi na vrhu. Zlasti prvenstva mu Joža zdaj ni hotel kratiti in ne tekmovati z njim. Počasi so lezli kvišku. Videli so Juga, kako se je v slepi strast zaplezal v skoraj previsne plošče, tako da ni mogel ne naprej ne nazaj — zlahka bi ga obšli in prehiteli. Joža je videl, da se Jug v steni ne orientira najbolje; prenagli se in tvega preveč brez potrebe. Nekoliko jih je skrbelo, če bo zdelal previs. Šele ko se mu je posrečilo, so se oddahnili in mu lahkega srca dovolili, da pride na vrh pred njimi.
Tik pod vrhom stebra pa so doživeli nezgodo. Odkrušen kamen je Kvedra zadel v čelo. Stemnilo se mu je in toliko da ni omahnil. Pocedila se je kri. Čop mu je dal za vrat snega, da bi prenehala krvavitev iz nosu, in predlagal, naj se na polici uleže.
Medtem ko je Kveder počival, so Jožu zbudili pozornost njegovi razcefrani plezalniki. Na prstih so zijali kot usta dveh lačnih rib. »Kveder, daj dol tega hudiča, da na snežiščih ne zdrsneš in da se ne prehladiš.«
»Kaj boš z njimi?«
»Zaznamoval bom naš izstop. Ali ne diviš, da smo napravili varianto?! Naj vidijo vsi, kod je držala naša smer…«
»Na, naredi z njimi, kar hočeš. Jih vsaj ne bom več flikal.«
Joža jih je vzel in se zaplezal na težko mesto izstopne skale. Tam je vsak copat posebej s klinom pribil v steno. Zasmejal se je, da je odmevalo čez ledenike vse do Triglava. »Poštni nabiralnik naj bodo za naše plezalce, tiste za nami seveda, ali za gamse, ki gredo čez Kugyjevo polico v Trento!«
Na vrhu stolpa jih je pričakal Jug. Kveder mu je dejal z očitkom: »Mene bi bilo skoraj ubilo, ti pa divjaš naprej! Učiš eno, delaš drugo. Naveza se v steni ne razdvaja!«
»Ne zamerite mi, fantje! Zaneslo me je. Skala me je potegnila. Ta zadnji košček je bil res vreden plezanja.« Začutil je krivdo.
»Kdo ti zameri? Poglej navzdol. Naša smer je prava! Joža jo je markiral! Ne tvoja!«
Tik pod izstopom so bili v steni kot prilepljeni Kvedrovi copati. Ali si bodo ljudje čez leta razbijali glave, kako so prišli tja! Je mož padel iz njih ali kaj?
Na ledeniku so zavriskali, da je odmevalo od sten. Odgovarjali so jim z vrha Triglava in s Kredarice. Ob blagi popoldanski sončni luči se je v njihova srca zlivala sreča.
Vse pogosteje je mislil na Tinco. Večkrat mu je pisala, kako ga pogreša in obupuje ob misli, da je pozabil nanjo; a tudi če je pozabil, ona ne bo nanj nikoli. Nekaj dni je vztrajno snežilo. Breji oblaki so nepretrgoma potovali z jugovzhodnim vetrom in stresali nad gorovje belo pezo. Zamelo je vasi in pota v gozdove. Rad je imel zimo in samotne gore. Kadar je začelo snežiti, je privlekel s podstrešja smuči, obrisal prah z njih in prepojil drsalno ploskev z voskom tako, da jo je gladil z likalnikom. Mati se je hudovala, ker je zasmradil vso hišo. Vprašala ga je, kam ga bo spet neslo in če še pozimi ne bo miru, pa ni odgovoril. Počakal je, da se je vreme uneslo. V treh dneh se je južni sneg sesedel, ledena sapa pa ga je spremenila v srež, ki je dobro držal.
Namenil se je na Koroško. Hotel je presenetiti Tinco. V tem globokem snegu se ga gotovo ne nadeja. Z mislijo nanjo se je napotil proti mejnim goram. Hodil je po lovskih stezah. Moral se je izogniti graničarjem na obeh straneh. Njihove poti so držale pod mejo drevja na prehodih pa so često imeli zasede. Grozila mu je dvojna nevarnost: lahko ga dobijo vojaki in bo potem obsojen kot tihotapec, nevarne pa so tudi poledenele strmine, zameti in dolga pot. Če bi si kje na vrhu zlomil nogo, mu ne bi nihče pomagal. Pa kaj bi, je razmišljal. Kadar gams išče družico, ali ne gre z gore v goro? Ali njuno snidenje ne bo toliko več vredno, kolikor več bosta morala oba žrtvovati zanj? Pretikal se je po stezi skozi gozd, med debli, polomljenimi od snega. Smuči je moral nositi. Ko je obšel snegolom, je zašel v zamete. Udiralo se mu je do pasu. Že v začetku so se ga lotili dvomi. Pot čez gore bo mnogo težavnejša, kot si je predstavljal. Razen redkih sledi divjadi je bil gozd mrtev. Skozi veje zadnjih dreves se je zalesketala gola gora. Njen hrbet je spominjal na prenapet lok. Podobna je bila dremajoči živali. Pod njo je bilo sedlo, prehod na drugo stran Karavank. Spopadel se je s strmino. Mislil je na Tinco in tudi na to, kako ga bo sprejel njen oče. Z leti se je očetovo navdušenje nad njim nekoliko ohladilo. Nekajkrat jo je poleti obiskal. Sprejeli so ga prijazno in ga celo pogostili. Toda spati ni mogel več pri njej. Dobil je svojo sobo. Obljubila mu je tudi, da bo prišla k njemu, pa je ni bilo. Oče je ni pustil, ker v njuni zvezi ni videl prave prihodnosti za hčer. Bil je že visoko, skoraj pod vrhom goličave, ko je zagledal med zadnjim drevjem graničarje. Na srečo je bil ogrnjen v belo rjuho, zato je samo obstal. Dolgo je zmrzoval, preden so se naveličali gledati v smučino, izginjajočo proti vrhu, in so odšli navzdol namesto za njim. Tudi na koroški strani je imel srečo. Užival je v drznem smuku prek gladkih planjav, dokler ni prismučal do gozda. Vendar se je šele z nočjo spustil v vas. Najprej se je oglasil pri njenih prijateljicah. Medtem ko je ena izmed njih odšla po Tinco, se je pogovarjal z domačimi.
