Primorski dnevnik, 20. februar 1974
Povedali so mu, da Nemci pritiskajo na vse, ki so se preveč izpostavili ob plebiscitu, še posebej pa so pritisnili na gostilničarja. Morda je bil tudi to eden od vzrokov, da se ga ni nič kaj razveselil zadnjič, ko je bil tukaj poleti. Dekleti sta se kmalu vrnili. Kar vpričo vseh mu je Tinca planila okoli vratu.
»Kako si prišel?! Čez gore, s smučmi? Pa v takem snegu!«
»Saj gre hitreje kot po kopnem,« se je pošalil. »To je bil smuk s tako brzino, da me še krogla ne bi ujela!«
Tinca je bila iznajdljivo dekle. Domov ga je pripeljala pri zadnjem vhodu. Šla sta skozi zatemnjeno vežo, nekako tako kot prvič, ko ga je skrila v svojo sobo. Potem je obrnila ključ in se postavila predenj. »Naj te potipam, da ne bom mislila, da si duh!« Smejal se je, ko mu je šla z roko skozi kodraste lase. Potem jo je prijel in jo dvignil pod strop. Vsa je bila iz sebe. S poljubi mu je zaprla smeh. Potem sta sedla. »Da si le prišel! Kolikokrat sem sanjala… Prijateljice so mi rekle, da te ne bo več, ko te ni bilo tako dolgo. Obupavala sem. Mislila, da te bo prinesla šele pomlad, ko te ni bilo jeseni. Huda sem bila na očeta, ker mi ni pustil, da bi te šla obiskat… Mislila sem že, da si dobil drugo…
»Kaj boš to mislila! Da morda ti nisi dobila drugega?«
»Kaj te ne mara! Če bi se ti oženil z menoj in prišel živet sem na Koroško, bi te imel rad. Takih, ki bi prišli na tiho in tiho tudi odšli, pa je zadosti tudi na Koroškem!« Potem se je zvonko zasmejala: »Danes ga bova ukanila! Ne bom te pokazala, tudi če boš tri dni tukaj. Vidi naj te šele takrat, ko se bova poslavljala.«
Dva dni je Tinca plesala okoli njega. Bila je srečna in žareča, stregla mu je kakor bolniku. Jedel je kot mali bog in se zalival z dobro kapljico. Ko je na večer tretjega dne odhajal, sta se srečala z očetom. Mož je bil presenečen. Ni ga sprejel preveč prijazno. Med pogovorom mu je odkrito dejal, da Tinca potrebuje moža, on pa zeta. Joža ni vedel, kaj bi. Zbral je pogum in dejal pred Tinco: »Tokrat sem zadnjikrat nesel glavo naprodaj čez mejo mimo dvojnih zased in straž, če je ne boste pustili k nam na obisk, me ne bo več.«
Tinca je zajokala, šele ko je oče obljubil, da bo poleti lahko prišla, se ji je razjasnil obraz in so si stisnili roke.
Oče je držal besedo. Sredi poletja je Tinca prišla k Jožu na obisk in namenila sta se v gore, v njegov svet. Medtem ko se je počutila ob srečanjih z njim doma v svoji sobi in postelji, močno, njemu enako ali še celo močnejšo, ker je bila edinka premožnega očeta, on pa delavec, ji je trdnost v njegovem svetu pričela plahneti. Trden si tam, kjer si pognal korenine… Že od materine smrti ji je oče dopovedoval, da bo lahko srečen tisti, ki jo bo dobil, in da je ne bo dal vsakemu, ki bo vrgel oči za njo. In tako mu ni bil dober nobeden. To je v njej porodilo željo, da bi izbirala sama. Oče pa tudi ni maral, da bi se hči omožila in šla od doma, zakaj po ženini smrti mu je pomenila vse in živel je le zanjo.
Goro, na katero sta bila namenjena, je zagledala skozi veje viharnih macesnov. Orjaška skalna gmota se je poganjala med oblake. Zdelo se ji je, da je tako visoka in nedosegljiva kakor bog in vse njene sanje. Pred vzponom se je počutila majhna in nemočna. Med potjo od postaje do podnožja, poraslega z redkim gozdom, je le malo govoril. Skoraj tuj in spremenjen se ji je zdel. Šele ko sta se ustavila ob potoku, v zavetju skal in drevja, ko jo je brez besed objel in poljubil, se ji je vrnilo zaupanje in vzplamenela ljubezen. Šla sta po slabo shojeni stezi do melišč pod steno. Odvezal je nahrbtnik in izvlekel vrv. Odvil jo je in navezal najprej njo, potem pa še sebe. Dejal ji je: »Skozi to steno bova priplezala na vrh te gore. Šla bova skozi tisto okno, poglej ga!« Stegnil je roko in ji pokazal pod vrhom grebena nad velikim snežiščem plavico, kjer je skozi odprtino tipal sončni pramen.
Najraje bi mu bila dejala, naj gresta kam drugam. Toda preveč je hrepenela po njem, da bi ga s svojim strahom razočarala. Pokimala je. Bila je vdana in pokorna. On se je smejal. Ožgan od sonca, močan in veder, ji je vlival zaupanje. Stopil je k njej, jo prijel za boke in jo dvignil kakor igračo. Ko jo je tik ob svojem telesu spustil na tla, jo je poljubil na čelo. »Veš, nekateri se prekrižajo, preden gredo v steno. Za naju, ki sva brez greha, pa je tudi poljub dovolj.«
Splezal je po ozki polici, po dokaj razčlenjeni skali navzgor, dokler je bilo kaj vrvi.
Živčno, nerodno in negotovo je iskala stope in oprimke. Z vsakim metrom višine jo je zalivala reka neznanih občutkov. Takšnih, kakršnih doslej ni poznala. Strah je skušala potlačiti v dno duše. Pa je sam uhajal, čeprav se je zavedala, da je zgoraj on, ki jo varuje, in da ju spaja vrv, ki ju veže tako kot ljubezen, od srca do srca, v dobrem in zlem in v vsem, kar se bo zgodilo.
On ni vedel, kaj se godi v njej in z njo. Mislil je, da dekle uživa v plezanju kakor on, da jo je malo strah, kar pa bo kmalu minilo. Njej so se zdeli prvi raztežaji plezanja po mrzli, od jutranje rose vlažni steni odvratni. Vsaka njena celica se je upirala globini, ki je rasla in grozila, da jo potegne vase. Orjaška skalna gmota Prisojnika, izpostavljene police, ki jih ni bilo konca, grobe oblike stebrov, temačni kamini, spolzka snežišča, vse, česar se je dotaknila z rokami, jo je navdajalo s tesnobo, ji zbujalo občutek majhnosti in premoči. Koprnela je od strahu. Vendar njemu, ki jo je s takim veseljem pripeljal v svoj svet, ni hotela pokazati, da jo to početje odbija, da je nič ne privlači in da se ji zdi celo nesmiselno, čim više sta bila, tem bolj je zorel v njej občutek, kako je odvisna od njega. Nenadoma je bil nedosegljivo nad njo. Kako lahkotno je obvladoval ta svet smrti, goljave in krutosti! Svet, kjer ni bilo prostora ne za trave ne za drevje, kjer gospodarita led in hlad … še slabše se je počutila, ko sta pod velikim strmim snežiščem srečala troje turistov, dva moška in žensko, ki so se vračali in povedali, da je zgoraj led in da se je nekdo pred kratkim ubil.
»Vi skrbite zase, midva pa se bova pobrigala za naju!« jih je zavrnil Joža. Gledala sta jih, kako so se nerodno spravili čez spodnje snežišče, tam, kjer je on hodil kot po pločniku in s cepinom zasekal stopnje zanjo. Oplašili so jo, čeprav ji je njegov glas vlival zavest, da bo prišla z njim, kamor bo hotel. Ob napeti vrvi so se občutki počasi spreminjali. Postala je bolj spretna, mirno se je prestopala nad prepadi. Bojazni se je primešalo nekaj opojnega. Duša se ji je odpirala kot naročje modrine nad sivimi skalami.
