Primorski dnevnik, 8. februar 1974
»Ne, kar sam ga daj!«
»Jedel pa ga boš, kaj? Zakaj ga ne bi tudi ustrelil?«
Puške ni maral vzeti v roke, zato je ostal v tovarni, brat pa je hrepenel po lovskem poklicu. Saj je bila takrat navada, da se je večina lovskih čuvajev morala izučiti svojega posla prav pri divjem lovu. Tudi zakupniki so namreč vedeli, da divji lovec, ki jim ga ni uspelo zasačiti, postane najboljši lovski čuvaj.
Sprijaznil se je s tovarno. Mojstri so opazili, da je priden in uporabljiv.
Bližala se je vojna, mnogo delavcev je šlo v vojsko in stroji so potrebovali novih moči. V žični valjarni je bil že ko doma. Večkrat je koga nadomeščal. Toda takšnih je bilo precej in samo čakali so, kdaj bodo komu padle iz rok klešče. Leta in leta je čakal in tudi dočakal.
Zgodila se je nesreča. Zadimljeno halo, kjer so možje lovili in pretikali ognjene kače iz stroja v stroj, je napolnil krik, ki je preglasil ropot jeklenih valjev. Starejši možak, oče številne družine, se je iz neznanega vzroka zakasnil s pravim gibom in s kleščami zgrešil razsrjeno žico. Švistnila je vanj, mu prebodla stegno in ga ovila. Zasmrdelo je po ožganem mesu in gorečih cunjah, kri je brizgnila na prašna tla. Joža, ki je bil slučajno v bližini, se je v hipu znašel. Skočil je in presekal tekočo žico. Kmalu potem so se ustavili tudi stroji. Pritekli so še drugi to pomagali rešiti nesrečnika iz objema razžarjenega železa. Mož je nekaj časa rjul in na slepo grabil z rokami po žarečih žicah, ki se jih ni mogel rešiti, potem pa je ves opečen omedlel. Na nosilih so ga odnesli v ambulanto. Strmel je za njim, v nogah pa je čutil slabost. Delavci, ki so pustili delo pri strojih, so stali vsi poparjeni v gruči, kakor vselej, kadar je zadelo koga med njimi. Iz odrevenelosti jih je zdramil neprizadet glas: »Na delo!« Obratovodja je ukazal, da poženo stroje; potem je poklical Joža to mu dejal: »Pozabili bomo na tisto, kar je bilo. Namreč glede pozdravljanja in zastave na dimniku. Plavih nisi delal, okreten si to bister, naučil si se ubogati, ker ti drugo tako ne preostane. Tudi ugovarjaš ne, zato boš dobil klešče ta ta stroj. Zaslužil boš precej več ko doslej. Če boš znal držati jezik za zobmi, ti bodo klešče ostale.«
Šla sta k stroju. Mojster je pobral klešče in mu jih dal v roke. Obratovodja pa je rekel: »Ne bodi vznemirjen zaradi nesreče. To, kar se je zgodilo temu možu, se lahko zgodi vsakomur, ki ni dovolj pazljiv. Tudi tebi! Ta bo samo ob nogo, če ne bo kakšnih posledic. Če bi mu šla žica skozi trebuh, bi bil sit železa vse življenje … Tu imaš stroj in svoje delovno mesto. Stroju služi spoštljivo, vdano in trezno, če boš pridno delal, boš lahko tu ostal do upokojitve.«
To je bila preokretnica v njegovem življenju. Zahvalil se je in se spoštljivo priklonil, kot je bilo zaželeno in dela vredno. Klešče je zgrabil z zavestjo, da bodo njegove deset, dvajset ali trideset let, in z željo, da ga razbeljena žica ne bi prebodla. Dela se je lotil z velikim veseljem, z vnemo in spoštovanjem, ki je bilo pomešano s strahom, zakaj žareči curki so nosili s seboj smrt in življenje.
Ko je na koncu delavnika odložil klešče, je pomislil: »Tako dajemo mesto drug drugemu. Nesreča nekoga je sreča za drugega. Drug drugemu smo odveč, čeprav smo si še tako potrebni…«
Materina užaloščenost, ker je sin ni poslušal, je polagoma popustila, njegovo hrepenenje po gorah pa je naraščalo z nezadržno silo. Naveličal se je vsak dan enakih obrazov sotrpinov in njihovih kvant in vicev, dolgočasili so ga pijanci in zbadanja po gostilnah. V sanjah se mu je prikazovala stena, vsa ožarjena to blesteča, to nad njo nedosegljivi vrh bele gore. Tudi mati je bila vesela, da je dobil stalno delovno mesto in da je več zaslužil. Zdaj je dajal vsak mesec nekaj na stran. Kmalu je imel toliko, da si je lahko kupil plezalno vrv. Z Dunaja mu jo je prinesel znanec. Bila je spletena iz konoplje, lepa in bela, mehka in čvrsta. Kar pred hišo jo je razvil in se čudil, kaj pomeni njen raztežaj — petintrideset metrov v ravnini — in kolikšna je v navpičnici. Kladivo si je oskrbel sam iz vzmeti odpadnega železa, najdenega v tovarni, sta s prijateljem skovala nekaj okornih klinov. Težave pa so bile doma.
Ko se je mati vrnila po opravkih domov to zagledala na skrinji vrv, je prebledela. Sklenila je roke in se zazrla vanj : »Joža, križ božji! Zakaj pa vrv? Pa se ja ne misliš obesiti?«
Na vse grlo se je zasmejal: »Mati, vrv bo za v skale! Za v steno! Vsak, ki gre v gore, ima vrv, da se z njo varuje.«
Mati pa ga ni razumela. Z rokami si je pokrila oči in zaihtela. »Si pozabil, kaj je naročil oče, ko je umiral? Namesto da bi mi otroci pomagali, me spravljate v skrbi, če boš plezal, ne bom nobeno nedeljo več mirna. Vsako noč, ko te ne bo, bom trepetala, da se ti ne bi kaj zgodilo.«
Ni je mogel potolažiti, skušal pa jo je razumeti. Vrv je prinesla v dom razkol. Materino ljubezen je prizadela sinova nehvaležnost. Razpet med ljubeznijo do matere to slo po gorah, po tveganju, po samoti, se je počutil nesrečnega. Nekaj nedelj ni šel v hribe. Vrv, kladivo to klini so viseli nad posteljo. Kako čudno je bila vrv podobna železnim pentljam, ki so jih bruhali stroji v tovarni…
Mati je kmalu sprevidela, da mu ne bo mogla preprečiti zahajanja v gore. Zato ga je prosila: »Joža, če že moraš v goro, vsaj sam ne hodi. Dobi si prijatelja, da bosta drug drugemu v pomoč, če se bo komu kaj pripetilo.« Tudi sam je že mislil na to.
Sprijateljil se je s fantom svojih let, delavcem iz železarne, plavžarjem. Ta je imel vedno kaj novega povedati o gorah, ker je pogosto tja zahajal in je bil tudi član planinskega društva. Ime mu je bilo Tomaž. Bil je plečat in močan, kakor nalašč ustvarjen za plezanje. Joža se je odločil, da bo z njim preskusil svojo novo vrv. Nekega sobotnega večera sta se namenila v Vrata. Prenočila sta v seniku pri zadnjih rovtih. Okoli vrha Triglava so se strnili težki oblaki in med ostenji je votlo treskalo. Ko je po skodlah štropotala poletna nevihta, sta globoko vdihavala vonj pokošenih rož in se menila, da bi preizkusila vrv v pravi steni. Zjutraj je bilo nebo čisto, zrak je zvenel od tišine ta ptičjega petja, z drevja so se usipale v rosno travo kaplje prebujajočega se listja. V planinskem domu sta se ustavila, da bi popila vroč čaj, hrano pa sta imela s seboj. V veliki sobi sta gručo nemških plezalcev. Bili so nared, da gredo v steno. Vznemirjena sta jih opazovala. Bili so mladi, sloki možje! svetlih las in modrih oči.
