Spomini iz naših gora – 9

(Dalje.)

Bilo je leta 1876 ali 1877 meseca majnika. Dva viši častnika od generalnega štaba prideta na Dovje, da bi šla čez Luknjo na Bovec in da bi to pot za vojaške namene dobro premerila in načrtala. V Luknji je bilo še od sile snega, ki se je na solncu tajal, kakor hitro pa je solnce odšlo, zopet zamrzovati jel. Naši ljudje, ki Luknjo dobro poznajo, so jima odsvetovali, v tem času čez Luknjo hoditi, posebno ker se plazovi trgajo in je pot zavoljo snega in ledú nevarna; ali častnika si nista dala dopovedati in sta hotla na vsak način svoj namen izpeljati. Vzameta si toraj vodnika, ki jima pa naravnost pove, da s takimi čevlji in brez železa ne bota prišla čez Luknjo. Iščejo toraj derez po vsi vasi, ali za gosposke čevlje so vsake prevelike; še le dereze obeh duhovnih gospodov so jima prav. Pa tudi z železjem nista prišla vrh Luknje. Po zmerznenem snegu in v tako strmino pa ne vajena železja na nogah nista mogla kar nič naprej; zdaj je temu, zdaj unemu spodletelo. Vodnik, ki je moral obema težke suknje in bremena nositi, njima tudi ni mogel pomagati. Kar naenkrat prvemu častniku obe nogi vzame in zdaj zdrči po gladki strmini navzdol, podere s sabo svojega tovariša in oba se peljata v dolino nazaj. Zastonj se skušata kam poprijeti; še le spodaj, kjer so veči skale in borovičevje, se vstavita zlo potolčena in opraskana. Posebno eden je bil tako zdelan, da ni mogel sam na noge. Vodnik in drugi častnik sta ga pod pazduho peljala do prve koče, kjer sta k sreči dobila voz s kravama vprežen, na kterem se je počasi pripeljal na Dovje nazaj. Nič manj kot 23 ran je imel, ktere mu je telegrafično poklican zdravnik iz Jesenic za silo obezal. Ko je čez par dni toliko okreval, da je mogel na nogah stati, je hitel po železnici v Celovec, da bi se tam popolnoma pozdravil. Ta bo pač vse svoje žive dni pomnil, kaj se pravi v snegu na Luknjo hoditi. V gostilni, kjer sta častnika prenočevala, so pozneje pravili, kako se je ranjeni nad Luknjo hudoval (mar naj bi se bil nad seboj!) in da ji ni drugače rekel, kakor ta h…….Luknja (Teufelsloch!).
Pa ne samo ta častnik je Luknjo tako imenoval, ampak tudi marsikteri drug ji je dal že ta pridevek. Že imenovani jezični doktor in tisti g. profesor, ki nas je takrat do Krme spremil, ko smo šli Triglavske koče iskat, sta tudi enkrat šla čez Luknjo. Prišla sta pa od Bovca in od Trente sem. Profesor ne more nikoli dopovedati, kako dolga in strma je pot iz Zadnjice na Luknjo. Ko pa vendar čez dobre tri ure na vrh prisopihata in si tu oddahniti ter se s kruhom in žganjem okrepčati hoteta, se naenkrat vlije strašna ploha s silnim pišem, tako, da dežniki niso nič pomagali. Morala sta jih skup djati, drugač bi jih bilo polomilo. Kar najhitreje moreta, se spustita po pesku navzdol. Pri tem jim večkrat spodleti, da se zdaj ta, zdaj drugi na tla vsede. Pri nekem takem padcu doktor s steklenico žganja mahne ob skalo, da se steklenica vbije, žganje razlije, roka obreže, da krvaveti začne, kruh pa od krvi onesnažen za nobeno rabo več ni. —
Vsa premočena, strgana, trudna in lačna prideta zvečer domu. Od same trudnosti se jima ni ljubilo nič jesti. Nekoliko čaja sta popila in ležat šla. Profesor je tiste hlače spravil, da jih ni bilo več na dan. Tudi dežnika nista bila več za rabo. Profesor je obljubo storil, da nikoli več ne bo čez Luknjo hodil. Tudi ji od takrat nikoli ni mogel lepega priimka dati; ampak vselej, kadar sem ga vprašal: Gospod profesor, kakšna pravite da je Luknja?
Saj sem že rekel: H…….Luknja!
Vendar s tem ne zahtevamo, da bi ji moral vsak tako reči, ali da bi morala na novih zemljevidih ta priimek imeti; toliko pa jo gotovo, če ji tudi še naprej samo »Luknja« rečemo, da je še vedno huda in nevarna!

(Konec prih.)

Slovenec 192, čet, 21. avg 1884, 1-2, Listek, Spomini iz naših gora. 5.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja