(Konec.)
5. Mrtuljk
Gore, gore so gore,
Kdor jih pozna,
Na nje ne gre!
Narodna.
Tako se imenuje slap in potok, ki se v vasi Gojzd, na pol pota med Dovjem in Kranjsko goro blizo lesenega mosta na desnem bregu s Savo združi. Ta potok pride izpod Škerlatice (nekteri pravijo tudi Škrinjatarica, ker je res škrinji podobna, meri 3643 metrov) in izpod Rujave peči; in dasiravno od izvira do Save komaj dve uri teče, vendar na tej poti dvakrat čez visoko skale pada in tako dva slapa, gornjega, višjega pa doljnega, manjšega, zraven pa močnejšega dela. —
Do novejšega časa se o tem slapu ni nič slišalo, še manj pa bralo; še le znani hribolazec g. K a d i l n i k nas je pred tremi leti nanj opozoril, pa tudi preskrbel, da je obrtnijska družba, ki ima tu svoje gojzde, pot in stezo do gornjega slapa vravnala in da je ta pot na vsacih 20 do 30 stopinj na drevesih in skalah s rudečo oljnato barvo zaznamovana.
Res je vredno ta slap gledat iti, posebno ker ni daleč (dobro uro od ceste) in ker tudi pot ni prehuda. Ta slap (domačini temu in drugim slapom prav primerno pravijo: skok ali skočnik) je zelo visok. Hotli smo ga z nitjo zmeriti, pa ni šlo, ker mu človek ne more blizu priti; vendar smo mu v primeri prisodili od 120 do 150 metrov. Teče namreč po žlebu, kterega delati dve skalnati skoraj navpični steni, ki se v ravnem kotu dotikate. Zatoraj se tudi od nikoder ne vidi, ampak še le, ko človek prav zraven pride. Tudi to kazi slap, ker ne pada v eni črti, ampak je šest, sedemkrat prelomljen, in še ti kosovi ne stoje drug na drugem, ampak vsak je skoraj na drugo stran obrnjen. Okolica pri slapu je silno divja, tako da človeka zlo prevzame, kadar te strašne stene gleda in šumenje slapa posluša. Še lepši in divje-romantičniši se mi pa zdi kotel nad slapom, kamor smo lani osorej lezli dva duhovna in štirje dijaki. Razdelili smo se koj pri slapu tako, da sva mi dva in manjši dijak po stezi na okoli in potem še le kviško šli; trije večji dijaki so jo pa kar naravnost v strmino in po skalah krenili. Mi trije smo nosili s sabo precejšen sodček vina; uni trije pa pletenico z jedilom; pa obojim se je trda godila.
Prišli smo do takih sten, da se je človek komaj sam kviško splazil, da je bilo treba z vsemi štirimi si pomagati; kako bi le še mogel potem kaj v rokah držati ? Ali pomagali smo si tako, da je eden naprej splezal in drugi mu je potem pletenico ali sodček podal. Tudi se je manjšemu dijaku skala spod nog vtrgala, da je znak padel in se dvakrat čez glavo prekucnil; k sreči ga je košata bukev vdržala, da se ni potokal celo v graben.
Mi trije, ki smo šli na okoli po stezi, smo do vrh slapa potrebovali poldrugo uro in smo mislili, da je una partija, ki je naravnost po skalah lezla, že davno zgoraj; pa kakor tudi iščemo in vpijemo, nobenega glasu, nobenega sledu ni o njih. Čakamo in čakamo, pa jih le od nikodar ni. Kaj tedaj početi? Trudni smo, lačni smo, ženji /žejni/ smo; pa le žejo si zamoremo gasiti. Ker le od nobenega kraja nobenega ni, nastopimo pot nazaj in zdaj nam ravno na robu uni trije pridejo nasproti, ki so v take zadrege zašli, da včasih niso skoraj mogli ne naprej ne nazaj. Pravili so, da so večkrat počivali in tudi v pletenici kak grižlej poiskali; ali še raje bi bili imeli sodček namesto pletenice. No, zdaj smo imeli oboje skup. Bilo je ravno okoli poldneva, ko na mehki zeleni trati poležemo okoli prta, na kterega smo zložili vse, kar je pletenica skrivala. In da nismo bili brez gorke pečenke, sta dva blizo tam tudi precej krompirja spekla. Zraven smo pa žejo gasili s poštenim Dolenjcem, med kterega smo kot led mrzli Mrtuljk mešali.
To je bilo kosilo, da nikoli tacega; in kako to diši po takem trudu in na takem kraji! Ves prizor je bil veličasten. V polokrogu so nas obdajale strme peči Kukove Špice, Škerlatice, Rujave peči in Križa, pod nami je šumel Mrtuljk in tu sem zagnana govedna je izza grmov radovedno gledala neznane goste. Dobro četrt uro od nas pod pečmi je bilo veliko polje samega snega, ki se po zimi iz imenovanih gorá v ta kotel melje in ki nikdar ne skopni. Veselo so dijaki tekli na sneg in kmalo se je vnela vojska med njimi. Gotovo bodo pomnili celo življenje, da so se 31. julija 1883 vrh Mrtuljka in pod Škerlatico s snegom kepali.
Viši zgoraj je baje tudi majhno jezero, ktero smo pa mi zastonj iskali. Kakor smo pozneje zvedeli, je taka globina nalašč narejena in z ilovico zatolčena, da se voda v nji nabira ali sneg taja, da ima živina kaj piti.
Ker so se jeli oblaki vrhov prijemati, smo se naglo vzdignili in v dolino hiteli, dež nas je vendar došel in spremljal skoraj notri do doma.
Kakor toraj pravim, vredno je enkrat gledat iti Mrtuljk; vendar pa je Peričnik še zmirom lepši, če tudi ni tako visok, ker prosto čez skalo pada in veliko vode ima.
Naj pri tej priložnosti tudi sporočim, da je Ljubljanski odsek planinske družbe letošnjo pomlad že razpadane naprave pri Peričniku z novega naredil, pota in mostove popravil in tudi do gornjega Peričnika kamnite stopinje v breg vdelal, da se ni treba več med dvema skaloma, kakor v dimniku, plaziti, kar je bilo popred silno težavno, za kakega debeluha pa popolno nemogoče.
Ko so bile te poprave izdelane, je prišlo (menda tretjo nedeljo v majniku) blizo 30 gospodov in gospej od imenovane planinske družbe iz Ljubljane, da so jih blagoslovili, kakor je namreč pri tacih priložnostih navada, z vinom in s pivom. Domačini iz Mojstrane so nataknili po tobeh okoli Peričnika mnogo zastav, tudi možnarji so pokali in veselo petje se je razlegalo, da je bilo kaj.
Pa morebiti prašaš, ljubi bratec, kje da so ti ljudje pri božji službi bili? No kje? Ali ne veš, da je cela narava velik tempelj božji in da je za posvetnjake Peričnik taka božja pot, kakor za pobožne Gorenjce sv. Višarje ali Brezje! Maše res niso imeli pri Peričniku, ali pridigo so pa imeli; pridigoval je sam Karol Dežman! In sicer za Ljubljansko gospodo po nemški, za naše ljudi pa po slovenski. Iz slovenske pridige je spomina vredno to, da je pridigar sam spoznal, da ni prav, ker kmečko ljudstvo od božje službe s takimi izleti odvračajo, pa naj jim mestnim nikar ne zamerijo, ker druge dni ne utegnejo; naj pa to zamudo med tednom ali drugikrat popravijo (?), Nadalje je pridigar pohvalil naše ljudstvo zavoljo njih prijaznega obnašanja, da so namreč priljudni do vsacega, naj je Slovenec, Nemec, Francoz, Lah ali Anglež (kar tudi radi g. Dežmanu potrdimo in ker jim tudi marsikter goldinar nese). Naj še pristavim, da popoludanska služba božja je bila deloma pri Šmercu, deloma pri Železniku.
Kadar se zopet kaj zanimivega nabere iz naših gora, vam bom pa zopet sporočil, če bote radi brali. Kdor pa želi sam kako pot poskusiti v naše gore, mu bom pa tudi po svoji moči s svetom pomagal, ali pa še sam ga spremljal, če bom utegnil. Prosim pa gg. touriste, da posnemajo unega gospoda od Loke, kadar bodo hodili v naše gore!
/desno spodaj pripis s svinčnikom: J. Ažman/
Slovenec 192, čet, 21. avg 1884, 1-2, Listek, Spomini iz naših gora. 5.
Slovenec, št. 166, poned., 21. julija 1884, str. 1-2 (1. nad.)
Slovenec, letn 12, št. 166, pon., 21. jul. 1884, 1-2, Listek, Spomini iz naših gora /začetek – 1, sicer 10 nadaljevanj/
____________________________________________________________________________________________
našel in posredoval Boris Štupar 3. julija 2012
urejal France Malešič do 8. julija 2012
O Spominih in avtorju:
Spomini iz naših gora, objavljeni v desetih nadaljevanjih podlistka v Slovenca julija in avgusta 1884.
Na koncu zadnjega nadaljevanja Slovenca v NUK je nekdo od planinskih raziskovalcev (Josip Wester, Evgen Lovšin, Mira Marko Debelak ali kdo drug) s svinčnikom pripisal: J. Ažman.
Avtor je torej Janez Ažman (1842–1910), doma iz Krope, duhovnik na Dovjem in v Gorjah. Bil nekaj časa deželni poslanec za radovljiški okraj, sicer objavljal vzgojne in nabožne spise, verjetno pa tudi še kaj podobnega, kot so ti njegovi Spomini, ki so važen člen v raziskovanju Triglava in razvoja slovenskega planinstva. Zato bo lepo in prav, če bodo ti Ažmanovi Spomini planinski in drugi javnosti predstavljeni samostojno ob primerni priložnosti.
France Malešič
