4. (Hudičeva) Luknja.
Die erste Natur-Rarität ist bei Oberkronau in Oberkrain, allwo die Natur durch don Sohneeberg ein Loch geöfnet, dadurch man täglich zu Fuss in die Flitsch geht und damit ein ziemlich Stack Weges erspart, angemerkt man sonst einen weiten Umsehwelf nehmen muss, so man will in die Flitsch kommen, weil das Schnee-Gebirge zu passiern unmöglich fällt. Hat deinnach die Natur den Reisenden hier einen guten Dienst gethan.
Valvasor IV. Buch, pag. 558. /preveri prepis, glej prevod!/
Nekaj posebnega o Triglavskem gorovji je to, da so nektere gore pod vrhom prebite, prevotljene ali kakor prestrljene. Zato se prav primerno imenuje visoka gora med Bovcem in Rezijo (Rakolano dolino) Prestreljnik,*)
*(Prestreljenik se ne prišteva več k Triglavskemu gorovju.)
ki ima tako široko luknjo pod vrhom, da se iz Bovca (skoraj dve uri daleč) s prostim očesom skozi goro vidi. Ali je mogoče tudi skozi iti, nisem zvedel. Tako luknjo ima tudi Prisank med Kranjsko goro in Trento. Luknja je tako velika, da bi bilo prostora za precej veliko hišo. Vendar ljudje ne hodijo skozi, ker pot v Trento bolj nizko in na desno pelja; tudi bi bila velika težava, le do te luknje priti, ker je med strmimi stenami in visoko pod vrhom. Pravili so pa, da je nek pogumen hribolazec že tudi tu skozi splezal.
Taka luknja je tudi med Planico in Koritniško dolino na Bovškem, od Rateč na levo roko pod Babjem zobom (Mangartom 2678 Mtr.). In ravno to luknjo menda Valvazor misli, ko piše, da ljudje skozi hodijo na Bovec. Videl jo sam še nisem in toraj tudi ne morem povedati, kako je velika in visoka, in če ljudje kaj pridno skozi hodijo ali ne.
Luknja pa se tudi imenuje sedlo ali prelaz med Triglavom in Steinerjem (2506 m.), ki meji Kranjsko in Primorsko deželo in loči črno morje od jadranskega. Na kranjski strani namreč izvira spod Luknje Triglavska Bistrica, ki teče skozi Vrata (dolino), na poti sprejme Peričnika in se v Mojstrani sklene s Podkorensko Savo, ki se izliva v Donavo in z njo v črno morje; na Goriški strani pa izvira Zadnjica, pritok Soče, s ktero teče v jadransko morje. Luknja stoji 1779 metrov nad morjem, tedaj še nekaj viši, kot Rožica, ki meri le 1776 metrov. Luknja je toraj najviši prelaz kranjske dežele, ker uni prelaz med Kranjsko goro in Trento, med gorama Prisankom (2555 m.) in Mojstroko (2367), imenovan na Vršiču ali na Močilih, je le 1606 m. visok.
Na vrh Luknje se potrebuje od Dovjega skoraj 5 ur, vedno ob levem bregu Bistrice po dovolj zložni in kolovozni poti, ki neha pri zadnji (Smrlinekovi) koči. Ta koča je skoraj ravno na pol pota. Od koče se potrebuje do izvirka Bistrice še dobre pol ure, in skoraj 2 uri je pa treba potem v breg po strmi megljini na Luknjo plezati, dasiravno se od spodaj človeku zdi, da ni več kot pol ure. Pot je le malo znati, ker jo po zimi plazovi, po leti pa hudourniki pomedejo; popotnik stopi, kamor more, da le na kviško gre, kar je pa silno težavno, ker se pesek kar pod nogami melje.
Čez to Luknjo hodijo večidel le pastirji, ki Bovške ovce na Kranjsko stran ženejo. Tudi je ta prelaz komaj 4 mesece odprt, ker je sicer s snegom zameden in pokrit. Te Luknje se megla še raje drži, kakor Triglava; velikokrat so namreč vrhovi čisti, iz Luknje pa se kadi kakor iz kakega kotla. Zato tudi tukajšnji ljudje pravijo, da dež v Luknji mlade ima, ter se tudi v Luknjo ozirajo, da bi spoznali, kakošno vreme da bode. Kadar se namreč v Luknji oblaki kažejo in podijo, je to znamenje, da jug od morja tišči in da se je v par dneh gotovo dežja nadejati.
Iz Dovjega čez Luknjo do Trente, prve vasi na Goriškem štejejo 7–8 ur. Na vrhu Luknje je bil leta 1866 žendarmerijski piket, ker je veliko laških vojakov iz naših polkov všlo in so po skritih prelazih v domovino hiteli. Vendar na tem prelazu niso nobenega zasledili.
Čez Luknjo sem jaz ensamkrat hodil; in sicer 27. julija leta 1874 v družbi nekega davkarskega uradnika, rojenega Dovžana. Prišla sva tisti dan do Soče, farne vasi med Trento in Bovcem, kjer sva v farovžu prenočila z gospodoma iz Trente in Kranjskegore, ki sta se nama na poti pridružila. —
Drugi dan smo se vsi vzdignili proti Bovcu; ali na tej poti bi nam bil moj spremljevalec kmalo na potu umrl. Ker se je pred ta dan snežnice iz Bistrice in Zadnjice napil (kljub mojemu svarjenju), se ga je huda kolika lotila, tako da ni mogel več naprej in da smo morali nekega moža najeti, ki ga je na hrbtu nesel do bližnje vasi (do Kala), od koder smo hitro poslali po duhovna in zdravnika v Bovec. Nagla pomoč mu je pomagala, da je tisti dan in potem čez noč vsaj toliko okreval, da smo ga tretji dan na poštnem vozu do Trbiža in potem po železnici do doma spravili, kjer je več dni še bolehal in polegal, ter priložnost imel premišljevati, kako nespametno je, če človek ves vroč, zdelan in poten izpod snega tekočo vodo pije.
Tudi mene je pot čez Luknjo hudo zdelala, da sem trudne noge še le čez več dni zopet poravnal, pa tudi ta nezgoda s spremljevalcem mi je v žalostnem spominu ostala, tako, da nimam nič kaj ve-velja /volje/, še kdaj čez Luknjo hoditi.
Pa zakaj da bi se ta Luknja imenovala Hudičeva Luknja, ker vendar do zdaj v nobenem zemljevidu nima tega imena?
(Dalje prih.)
/Slo 188, sob, 16. avg do Slo 190, tor, 19. avg. 1884 – nič/
