Tako piše Bossio. Kaj je revež s svojim tovaršem tisto noč prestal, si kljub živemu popisu komaj predstavljati zamoremo. Še dobro, da nista od strahu skoprnela, ko že nas groza obhaja, ki to beremo. Je pa to tudi edini slučaj, da je kdo dan in noč na Triglavu prebil in tudi, kar je do zdaj znano, edina nesreča, pri kteri je tudi smrt svojo žrtev tirjala.
Sicer so tudi še drugi hribolazci skusili, kaj se pravi v nevihtah po gorah hoditi, dasiravno so večidel manjši kup plačali. O grozni nevihti na malem Triglavu ve marsikaj povedati tista družba, ktero je od 9. do 10. avgusta l. 1873. znani hribolazec g. Kadilnik na Triglav peljal. Kdor hoče o tem popotovanji vso podrobnosti vedeti, naj bere »Novice« imenovanega leta list 35. in 36. Jaz naj tu sem le postavim, kar piše Kadilnik o nevihti na malem Triglavu. On pravi: Prišli smo (nas 11; 4 turisti in 7 Mojstranških mož in fantov, ki so se prostovoljno pridružili), zjutraj ob 4 na mali Triglav do tako imenovane »velike stene«, ki je navadno počivališče, preden se na ozko sedlo gre. Razgleda je bilo kaj malo; samo v Bohinjsko dolino smo videli, Blejsko jezero in Savsko dolino proti Šmarni gori; visoke gore pa so bile z meglo pokrite. Tu na malem Triglavu smo čakali svojih bolj počasnih tovarišev ter se pomenkovali, ali gremo na čelo Triglava ali ne. Zdajci pridrvi črn oblak na vrh Triglava in koj malo zagromi. Voditelj pravi: To bo slabo. Komaj pa izgovori, se že zabliska, kar se more. Vsi plašni se podamo v beg. Ali v tistem trenutku zatuli veter, dež se vliva s točo in vsi elementi začno tako razsajati, da smo mislili, da se sodnji dan bliža. Kar tulilo je neprenehoma in večkrat je vihar tako silen nastal, da smo se morali na tla vleči in za skale se držati, da nas nevihta ni v brezno pometala. Po skalnatih žlebovih je voda kakor v potokih tekla, tako, da ko sem znak doli plezal, mi je voda večkrat v zatilnik za obleko tekla, pri čevljih pa vun, kakor da bi bila pod obleko kaka cev napeljana. Enega naših tovaršev (profesorja K-I.) je strašna nevihta tako zbegala in omamila, da si ni več upal nog prestavljati, in sta mu oba vodnika morala pomagati. (Mož je prav iz srca jokal.) Srečno smo vendar vsi prišli do koče nazaj in ob pol treh k Šmercu v Mojstrano, kjer smo si do vlaka počili in tudi vso premočeno obleko zopet posušili!
Ko se je ta ponesrečeni izgled zvedel, so naši ljudje rekli: Prav se jim godi, kaj pa v nedeljo lazijo po gorah, (10. avgusta 1. 1873 je bila ravno nedelja) namesto, da bi v cerkev šli, kakor zapoved veleva in se pravim kristjanom spodobi.
Hudo nevihto so tudi imeli Dunajski turisti, ki so prišli leta 1880 (od 1.–3. avgusta) obe koči pod Triglavom in pri Jezerih odpirat. Bilo je 9 gospodov in 1 gospa. Komaj pridejo 1. avgusta zvečer k Franc-Ferdinandovi koči, se napravi taka nevihta, da so večidel vse nameravane ceremonije morale izostati. Samo toliko, da so Triglavsko himno pred kočo zapeli in da je načelnik tablo z napisom: Franc-Ferdinandova »koča« odgrnil, (pri kterem opravilu so mu pa že bliski svetili), se je morala vsa družba hitro v kočo umakniti, v kteri so potem dve uri poslušali nevihto, kakoršne so še v tem gorovji redke. Mislili so, da se bo nova koča razsula, ali pa, da jo vetrovi pomedejo med drugo skalovje ali v bližnjo jezero. —
Druzega avgusta jih je skoraj celo pot od te do Triglavske koče dež spremljal in pri Triglavski koči se je na večer ponovila nevihta prejšnega večera. Tretji dan pa je bilo snega na debelo okoli koče in po hribih!
Sploh moram tukaj opomniti, da v triglavskem gorovji navadno skoraj vsak mesec (tudi vroče poletne mesece) sneg zapade. Kadar namreč v dolini dalj časa ali pa s silo in pišem dežuje, se v gorah že sneg kadi; in kadar se potem vreme zjasni, se pokažejo pobeljene glave višjih gorá. —
Zatoraj je treba, da imajo turisti gorka gornja oblačila s seboj, kadar hodijo na take visočine. —
Unega leta (menda 1878) bi bil nek dr. Ill iz Dunaja 18. rožnika kmalo v Triglavski koči zmrznil. Bil je namreč prvi tistega leta, ki se je na Triglav napotil. Spremljal ga je Šmercev Franc. Ko prideta do koče, je bila odprta in na pol s snegom zabrisana. Ali so jo pastirji v jeseni nalašč odprli in odprto pustili, ali je kak plaz po zimi vrata vdrl, se ni moglo zvedeti. Koča tedaj s snegom napolnjena, je bilo pač slabo prenočišče za ubozega turista, ker se še vleči ni mogel kam. Madraci namreč so bili vsi premočeni in koci od mraza trdi kakor skorja. Tudi drv ni bilo nič, da bi bila mogla ogenj narediti in se ogreti. Skoraj celo noč sta morala okoli koče hoditi, da sta se gorka ohranila; ko bi se bila vlegla – težko, da bi bila še vstala!
Če zdaj nekoliko pomislimo na neznanski trud, kterega morajo turisti prestati in na večkrat smrtno nevarnost, se moramo vendar prašati, ali se pač tak trud splača in če je v kaki primeri z lepim razgledom, kterega pa še vselej ne dosežejo? Primerilo se je že, da so turisti po dva, tri dni v koči čakali, da bi se jim Triglav pokazal; pa se jim le ni hotel in morali so nazadnje nevoljni oditi, ker ta očak je zelo svojeglaven in včasih po cel teden ne dene kape z glave!
Zamoremo se od turistov, ki toliko na svojih potih trpe, učiti, da se tudi mi moramo za nebesa truditi in trpeti, kjer vendar brez primere lepši bo, kot razgled iz Triglava ali kakor razmetano skalovje v njegovi okolici!
(Dalje prih.)
Slo 187, čet, 14. avg 1884, 1-2 (Dalje. – 8)
