(Dalje – 6)
Tu sem tedaj stal na tej strašni visočini sredi ognjene vojske razdraženih elementov in trepetaje sem zrl v propad. Nisem mogel drugač misliti, kakor da je prišla moja zadnja ura in da je smrt gotova; zakaj nemogoče se mi je zdelo, da bi se mogel neštevilnim električnim iskram, ki so na tako majhnem prostoru okoli nas skakale, vbraniti. Proč tedaj iz tega strašnega kraja, je bila zdaj edina moja misel! Hitim v šotor in velim spremljevalcema, da brez pomude odrinemo in bežimo! Ali edini zvesti vodnik odločno ta predlog odbije, rekoč, da pri tem strašnem viharju ni mogoče po ozkem robu plezati, ker bi jih pri tem početji veter gotovo od skal odtrgal in v prepad pometal, med tem, ko je vendar še mogoče, da jim na vrhu smrt za zdaj še prizanese.
Kaj smo tedaj hotli storiti, kakor vdati se v strašni položaj! Objeli smo se vsi trije, kakor bi hotli za večno skleneni biti, in smo tako skupno pričakovali smrtnega udarca, če nam ga je Božja volja namenila. Ali kaj so človeški sklepi?
V takih okoliščinah so pač najbolj pokaže slabost človeške volje, ki se kakor petelin na zvoniku, po vnanjih vtisih suče. Komaj da smo se eden druzega oklenili, kar trešči med nas in nas vsaksebi pomeče. Jaz sem ostal pri zavednosti, ali moj pomagač sedi mutast in kaže kakor obnorel na usta; pri vedni svitlobi od neprenehoma se vrtečih bliskov sem tudi zapazil črno liso na njegovem čelu, kjer ga je blisk oplazil. Zdaj kličem vodnika na pomoč, ali ta leži nezaveden in kakor otrpnjen zraven mene. S tisto naglostjo, ktero sila človeku v potrebi narekuje, se vržem na vodnika, ga ribam po vsem životu, mu vlivam vina v usta in ga tudi z njim po sencih močim. In res ga tako počasi k zavednosti pripravim; med tem, ko je korporal nerazumljive glasove gnal. Vender se mu je kmalu jezik zopet razvezal, kar nas novi udarec zopet vse tri omami. Ko čez nekoliko časa k sebi pridem, odtrgam platno raz šotora in hitim v drugič na prosto med razdivjane elemente. Tovarša prideta za mano. Nekaj stopinj od šotora se vležemo v skalnato razpoko in se pokrijemo s platnom, nekaj da bi ne videli našega strašnega položaja, nekaj pa, da bi vsaj nekoliko branili silnemu pišu dežja, toče in snega. Pa tudi tu nas je dobila maščevalna strela, kakor da bi nas nalašč preganjala zavoljo naše predrznosti.
Novi tresk je mene zdaj najhujše zadel. Dolgo časa sem bil brez zavednosti; ko sem se pa zavedel, sem hude bolečine občutil po vseh kosteh, posebno pa na čelu in po levi čeljusti, kjer sem bil od strele ožgan. Tovariša sta mi potem pravila, da sem se krčevito zvijal in kakor obnorel strašno vpil in rjul. Ta prizor je našega zvestega vodnika, ki je bil že 6krat na vrhu Triglava in ki je 8. avgusta 1809 s kaplanom Dežmanom iz Jesenic prvi sedanjo pot na Triglav znajdel, popolnoma zbegal in ob pamet pripravil. Zdaj je on predlagal, da moramo na vsak način kar precej doli iz vrha, da temu peklu vbežimo. Pa jaz sem bil tako slab in zdelan, da nisem mogel ž njim. Sklenil sem na mestu smrti pričakovati, ktera se mi je neizogibljivo zdela; moj zvesti korporal Rothhammel obljubi, da me tudi v smrti ne bo zapustil.
Tedaj je odšel tudi zadnji vodnik! — Nič nisva gledala za njim, kam ga njegov strah žene, ampak oklenjena sva ležala v skalnati globini, kakor v kaki žvepljeni kopeli.
Ali vihar se le ne poleže. Blisk za bliskom razsvetljuje najin grob, da ga bova tukaj najdla, se mi je prav gotovo dozdevalo, in strašno bobnenje groma se zaletuje v Triglavski vrh, in odmeva tisočkrat od nižjih vrhov.
Pa le hujši in hujši divja vihar, kakor bi hotel to noč nad nama vse svoje moči razkazati; novi bliskovni udarci se dotikujejo najinega života, ki je tako že komaj še občutljiv in zdaj — ali je bila domišljija, ali gola resnica, — (kar bi se dalo od tod razložiti, da so nama bili udje vsi s fosforjem navzeti in napoljeni) se začneva oba svetiti in goreti, kakor tam trhljen štor v temni noči. Z rokami skušava to svitlobo raz sebe otresti, ali kadar kdo z roko po životu potegne, se le še bolj svitlo za roko posveti.
Omamljena, prestrašena in v smrtnem strahu skočiva po koncu in kakor dva goreča telesa beživa iz svojega ležišča. Zdaj se zopet objameva in tako sklenjena stopava na rob, da bi v propad skočila; kar se zopet zabliska, brezno od bliska razsvitljeno pred nama zazija, udarec pa naju brez zavednosti ravno na robu po tleh vrže.
Ne morem povedati, koliko časa sva tako prav na robu propada ležala in kakšne misli so mi po glavi sprehajale. Samo to vem, da se je vihar počasi polegel, elektrika je bila povžita, nebeške strele so ponehovale; le zdaj pa zdaj se je še posvetilo, pa le kakor v globočini in zagromelo le še od daleč. Nočna nevihta je pojemala, vihar je utihnil, oblaki svoje teže oproščeni, so se pretrgali in milo je posvetila luna na strašno bojišče ter tolažbo vlivala v najini bolni srci, ki pretreseni od tolike grozovite nevihte, še niste mogli prav ceniti sladke premembe!
Vendar štejem ta trenutek za najsrečniši mojega življenja in nikdar ne bom pozabil ravno 12. ure v noči od 5. do 6. julija 1822.
Počasi ste se tudi najini pretreseni telesi počili; vendar sva ostala pri miru in še le ob treh zjutraj sva skušala, če bova mogla še svoje ude rabiti.
Ker so nama noge v propad visele, sva se morala po trebuhu nazaj splaziti. Na zadnje se vendar srečno vzdigneva po konci in polna hvaležnosti se ozreva najpred proti jasnemu nebu ter se vsegamogočnemu Stvarniku zahvaliva za milostno rešitev. —
Za strašno viharno nočjo je nastopilo naj lepše jutro, kakoršnega si človek le želeti more. Gore in peči na okrog so bile kakor oprane, in vzhajajoče solnce je rudeče odsevalo od skalnatih sten. Daleč, daleč je segalo oko po brezštevilnih hribih, gorah in vrhovih in okus tega nepopisljivega razgleda je krepčal in milo blažil moje popred potrto srce. Ali ni ga čistega veselja na svetu!
Ko pridem namreč v šotor, da bi pripravo za merjenje si vzel, najdem, o strahota! zadnjega vodnika od strele ubitega in sloné na tleh šotora sedeti. Ne bom popisoval tega prizora, ki me je v dnu srca pretresel in nikoli ne morem Boga zadosti zahvaliti, da me je izpeljal iz šotora, kterega sem zdaj pri mirni razsodbi kot naj nevarniše mesto spoznal, kar smo jih na tem vrhu le najti mogli.
Meril sem naj viši vrh Triglava in sem naštel 9067 čevljev nad morjem.*) Rad bi bil še druge reči premeril in opazoval, pa neznano telesno in dušno trpljenje pretečene noči, žalostni konec našega vodnika in pomanjkanje vsacega krepčila me je tako ob vso moč pripravilo, da sem kar na tla padel in da nisem bil za nobeno opravilo več. Tudi je bilo merjevsko orodje od strele zelo poškodovano.
Ob 8. uri so prišli možje zopet na Triglav, ki se prejšni dan k svoji sreči pobegnili, in ko so v kočah na Konjski planini prenočili.
Kakšne misli so me sprehajale, ko smo nazaj lezli, in posebno, s kakšno žalostjo so kmetje svojega mrtvega tovariša s Triglava nesli, mi ni treba razkladati!
(Dalje prih.)
*) Po novejši meri ima Triglav le 2864 metrov ali blizo 8000 čevljev.
Slo 183, sre, 13. avg 1884, 1-2 (Dalje. – 7)
