(Dalje.)
3. Nevihta v gorah.
Horch, wie der Fühn durelbraust die Nacht,
Horch, wie im Wald die Tanne kracht!
Wehe, wehe dem Unglüksmann,
Trifft ihn der Sturm in den Bergen an.
Betet, ih? Frauen, betet!
Baumbach – Zlatorog.
Če je že megla sama v gorah tako nevarna in pogubna, kakor smo iz nekterih posameznih primerljajev spoznali, kaj še le nevihta in vihar v gorah! Še tam, ko je človek doma pod trdno streho in v bližini sosedov, ki ob času nevarnosti ali nesreče lahko kaj pomagajo, se mu vendar srce trese, kadar pride huda ura, kadar viharji bučé, bliski švigajo in grom zemljo stresa: kaj še le v gorah, kjer je blisk tako rekoč doma, kjer grom in vihar svojo moč z vso divjostjo razodeva, če popotnika dobi ali v borni koči sedečega ali pod milim nebom, ali pa celo na kakšnem vrhu, kjer nikamor vbežati in si nikakor pomagati ne more. Zares gorjé hribolazcu v gorah ob času nevihte!
Kaj bolj strahovitega in pretresljivega si pač ne moremo misliti, kakor je bila tista viharna noč od 5. do 6. julija leta 1822, ktero je stotnik Bosio s svojim spremljevalcem, desetnikom Rothammelnom /prav: Rothemmelom/ na vrhu Triglava prestal. Dasiravno je »Slovenčevim« bralcem ta dogodba več ali manj znana /kako in kje?/, bo morebiti vendar marsikomu vstreženo, če jo tu še enkrat, nekoliko okrajšano, ponovimo, in sicer z lastnimi besedami imenovanega stotnika, kakor je popisana v Costa’s Reise-Erinnerungen aus Krain.
Bosio piše: »Četrtega julija l. 1822 ob 4. uri zjutraj smo odrinili iz Boh. Srednjevasi, jaz, moj desetnik Rothammel, dva vodnika in pet drugih kmetov, da gremo na Triglav, kterega sem hotel jaz natančno zmeriti in smo zato tudi potrebno pripravo seboj vzeli. — Ležali smo v kočah na Konjski planini. Petega julija ob devetih dopoludne smo po neizrečenem trudu priplezali na vrh Triglava. (Takrat namreč še pot ni bila čisto vravnana, kakor je dandanes). Komaj se malo oddahnemo, nadalje piše Bosio, sem zapazil, da se gosta megla vsih bližnjih vrhov prijemlje in tudi nas vedno bolj obdaja. Ker so se pa megle sem ter tje pretrgale in se je zdaj tu, zdaj tam kak vrh prikazal, me je upanje navdajalo, da se bodo ali v doline vlegle ali pa popolnoma razkadile. Dotlej pa sem hotel svoje stojalo (okolico) vrh Triglava dobro pregledati in za merjenje potrebno orodje (strelovod na železni palici in prenesljiv šotor iz lesenih palic) postaviti. Ob 9. uri je toplomer kazal 1° R. toplote. Pozneje je solnce skušalo megle predreti ali zastonj; vendar se je zrak toliko ogrel, da smo opoldne imeli 5 ½ ° R. gorkote. Moje upanje zavoljo lepega vremena pa se ni vres/ni/čilo, ampak megla se je počasi spremenila v oblake. Ko kmetje pogubonosne oblake zagledajo, jih vsih pet s Triglava pobriše; ostala sta samo oba vodnika in moj zvesti desetnik. Bilo je to opoldne. Proti 4. uri se zrak močno shladi in toplomer kaže zopet le 1°. Zdaj potegne močen sever, kakor da bi nas opominjal, da na tej višavi še nimamo nikakoršnih pravic. Črni oblaki se zgoste okoli nas in deževati je začelo. Strahoma sem spoznal, da se bliža huda ura ali celo divji vihar; pa kaj hočem storiti? Po znanem ozkem robu med velikim in malim Triglavom si ne upam nazaj brez pomoči; če pa vodnika mene peljeta, kdo bo pa orodje nazaj nosil? Sklenil sem toraj na orjaškem vrhu Triglava prenočiti, akoravno je bilo nevihte zdaj, zdaj pričakovati. Hitro pripravim naš šotor in ga s polimanim platnom ogrnem, da bi bili varni in suhi pred dežjem in snegom, ki je začel že tudi naletovati. Bilo je okoli pete ure. Med tem je zginil še eden mojih vodnikov s Triglava in ostali smo sami s desetnikom in enim vodnikom, ki sta hotla z menoj deliti vse, naj pride, kar hoče.
Komaj se spravimo v šotor na suho, kar začne strašno grometi in zdaj ni bilo več dvoma, da smo grozovitemu viharju na milost in nemilost izpostavljeni. Blisk za bliskom se vrsti in nismo bili še pol ure v šotoru, kar udari v železno štango, ki je šotor nosila, kakor baklja se posveti na vrhu in mi vsi omamljeni ležimo po tleh.
Ko se zavem, planem iz šotora ven v viharno noč. Sicer smo vajeni, da viharji od zgoraj čez nas prihrujejo; tukaj pa so se oblaki iz globočine, kakor iz strašnega kotla kviško drvili spremljani in strahotno razsvitijeni od pogostih bliskov, ki so se zdaj strelovoda, zdaj šotora dotikovali in vmes med obema kakor veše po skalah skakali.
(Dalje prih.)
Slovenec, 185, tor, 12. avg. 1884, 1-2
