(Dalje.)
2. Še enkrat Triglavska megla.
Jäher wird der Fels und immer jäher, Steiler wird der Pfad und iramer steiler, Pfad? – Wo geht ein Pfad in dieser Wildnis?
Baumbach – Zlatorog.
Mislil sem že drugo poglavje pričeti o popotovanji v naših gorah, pa doktor, jezični doktor, ki je njemu namenjeno opazko bral, mi ne pusti veljati, da bi bila res le Triglavska megla kriva naše nezgode, ampak še vedno svojo trdi in pravi, da sem jaz vsega kriv, ker pota nisem dobro znal, in ker skušenega vodnika nisem preskrbel!
No, to našemu doktorju rad pritrdim, in da je res silno nevarno, brez zvedenega in močnega vodnika po naših gorah hoditi. Goli vrhovi in skalnate stene, prelazi in meljine, kotli in jarki so si včasih tako zelo podobni, da jih skoraj ni razločiti; potem se steze zmiraj bolj zgubljajo, kolikor višje se pride; nekoliko časa je še kozja in ovčja stopinja znati, nazadnje tudi ta neha in kam pa potlej? Pa ko bi kdo pot tudi popolnoma dobro znal, je vendar-le vodnik dober, da jedila in pijačo, zgornjo obleko in drugo pripravo nosi, pa da je v pomoč, če se kaka nesreča (kak padec ali slabost) pripeti. To vse je res, in marsikter je že z nami vred obžaloval, da se je brez vodnika v naše gore podal, kar hočem pozneje v nekterih primerljejih pojasniti. Vendar pa moram našemu doktorju in drugim hribolazcem dokazati, da je megla, in ravno Triglavska megla že marsiktero nesrečo zakrivila in da ni samo nas, ampak še koga druzega, da še celo najbolj skušene vodnike zapeljala.
Bilo jo ravno tistega leta, ko smo mi 14 ur zastonj Triglava in Triglavske koče iskali, samo dva meseca pozneje, da hočeta dva turista na Triglav in potem memo Triglavskih jezerov v Bohinj iti. Eden je bil od Blejskega jezera (gospod M.), drugi iz Solnograškega. Ker sta bila oba premožna in sta hotla varno hoditi, sta najela dva najboljša vodnika: enega iz Bohinja in enega iz Mojstrane ter privzela še enega nosača. Šli so 7. oktobra iz Mojstrane skozi Krmo do Triglavske koče. Drugi dan so skušali na Triglav priti; ali ker je ponoči sneg padel, in je gosta megla stala, so se na malem Triglavu vrnili. Kljub gosti megli sta turista hotela memo jezerov v Bohinj. Ta pot je silno težavna in tudi dolga, ker je od Triglavske koče do zadnjega jezera dober dan hoda. Po tej poti je do takrat vodil edino le Bohinjski vodnik; Mojstranski (Janez Klančnik, Šimenc) še poprej nikoli ni tod hodil. —
Ali kaj se zgodi? Ker je megla vse vrhove zakrivala, tudi Bohinjski vodnik ni mogel več vedeti, kje da so. Popolnoma se je zmešal in zgubil. Sebe in vso družbo je pehal sem ter tje; proti večeru jih je še le zopet v nek jark pripeljal, kjer so že dopoldne hodili. Lahko si mislimo neprijeten položaj naših popotnikov. Rosa, ki je tankemu dežju enaka celi dan iz megle pršala, jih je že do dobrega namočila, ali navdajalo jih je upanje, da bodo prišli do druge koče, ki med 4. in 5. jezerom stoji, da bodo tam počili in se posušili. Zdaj pa tako iznenadenje! Od truda so komaj še na nogah stali, jezera nobenega še dobili, in zdaj še le vodnik, na kterega so se zanašali, pravi, da nikamor več ne ve. Kaj bo zdaj ? Noč se približuje, hoditi ne morejo več, dež, ki je bolj gosto jel iti, jih neusmiljeno namaka, koče ali kake strehe pa nikjer! Misel, da bo treba pod milim nebom prenočiti in da morebiti iz te skalnate puščave več izhoda ne bo, je enega potnikov tako potlačilo, da se je na skalo naslonil in jokal kakor otrok. —
Ker si Bohinjski vodnik nikamor več ni upal, je Šimenc vodstvo prevzel. Šimenc, ki je svetovne strani kljub gosti megli, v spominu ohranil, je že po dnevu vedno pravil, da se mu pot ne zdi prava, da bi po njegovih mislih morali bolj na levo in ne vedno na desno se držati. Šimenc prosi družbo, da naj na tem mestu ostanejo in počijejo; sam pa je šel kraj ogledovat. K sreči se megle nekoliko pretrgajo in globoka Trentarska dolina se odpre njegovim očem. Zašli so toraj ravno na nasprotno stran. Blizo tistega kraja najde tudi Šimenc prostorno duplino pod skalo, kjer so ogenj napravili in tisto noč za silo prebili.
Tretji dan se je nebo zvedrilo, gorski vrhovi so se zopet pokazali in pravi sled je bil zopet dobljen; tako, da so naši potniki brez kake nezgode memo jezerov in čez Komarčo še tisti večer v Bohinj dospeli. Ali pomnili bodo svoj živ dan, kaj se pravi v gosti megli po Triglavskem gorovji hoditi. Ta nezgoda pa tudi mene opravičuje. Če je Triglavska megla skušenega vodnika zmotila in zmešala, kaj čuda, če je tudi mene zapeljala, ki sem poprej en samkrat po teh robeh hodil in še takrat ponoči? Povedati pa moram, da je leto pozneje (1879) Rihard Issler, od Dunajske planinske družbe poslan, to pot memo jezerov zaznamnjal, to je na vsakih 20–30 stopinj na skale rudeče pšice z oljnato barvo načrtal, tako, da se zdaj kaj tacega ne more lahko več pripetiti.
Po tem ovinku naj postavim tu splošno pravilo za hribolazce, namreč: Ne hodi v gore brez vodnika po neznanih krajih; pa tudi po znanih krajih ni varno samemu hoditi.
Kdor je že kdaj čez Luknjo v Trento hodil, je gotovo zapazil velike kupe snega, kterega se v zarezi med Triglavom in Steinerjem vsako zimo toliko nabere, da nikoli ves ne skopni. Potok Zadnjica pa, ki tukaj izvira in v Sočo teče, ta sneg spodje in tako se narede ledeni oboki, ki so tako močni, da najtežji skale vdrže in iz kterih poleti vedno voda kaplja, kakor tam iz kakega stropa.
Nek profesor iz Koroškega, ki je sam šel čez Luknjo, pride do tega naravnega predora in ker se mu je skozi svetilo, se spusti kar naravnost v tunel. Zadnjica sem ter tje pada čez visoke skale, kar se pa od zunaj ne vidi, ker vse sneg pokriva. Profesor je parkrat v take zadrege prišel, da skoraj ni mogel ne naprej, ne nazaj. Naj bi se mu bila kaka nesreča pripetila, da bi si bil kaj zlomil, ali v skalovji obtičal, nikdar bi ne bil gledal več solnca. Če bi tudi vpil, kdo bi ga bil slišal izpod snega, in če bi ga bili tudi iskali, kdo bi ga bil tu notri iskal?
Zopet drug profesor, ki je bil že trikrat na Triglavu, si domisli, da bo zavoljo spremembe šel enkrat na Kepo. Ker je pa Kepa proti Triglavu otrok, je hotel ta sprehod kar brez vodnika storiti. Pa tudi temu se je trda godila. Ne le, da je po težavniših in daljših potih hodil, je nazaj grede tudi v nek graben zdrčal, in se pri tem zelo opraskal in pobil. Sreča zanj jo bila, da sta dva pastirja njegovo vpitje slišala in mu iz grabna ali bolj prav iz prepada pomagala, iz kterega bi bil sam težko zlezel. Ko sem ga pozneje prašal, kako mu Kepa dopada, je ves nevoljen odgovoril: E, pustite me; nikoli več ne grem na to h…….Kepo. Sem bil že trikrat na Triglavu, pa se nisem nobenkrat čisto nič poškodoval, tukaj bi se bil pa kmalo ubil. In res je bil neznano /neznansko/ razpraskan po obrazu in po rokah, tako da si tisti dan še izpod strehe ni upal.
Še bolj nevarno je pa lazenje po hribih pozimi, posebno če se brez vodnika godi, kakor je pretečeno zimo nek potnik nekaj tacega poskusil, pa bi bil tak poskus kmalo drago plačal.
Meseca februvarija so bili namreč nekteri prav gorki in prijetni dnevi. Na solnčni strani je sneg odlezel tudi iz visocih vrhov, vsaj na videz; ali med razpokami in v jamah se je še držal, kjer se je po dnevu tajal, po noči pa zopet zamrzoval. Nek gospod iz Goriškega tedaj, močan in uren hribolazec, da malo takih, se napoti zgodaj zjutraj 22. februvarija, in hoče iti sam na Prisank. To je tista mogočna gora, ki se iz Kranjskegore naravnost proti Goriškem vidi in ki je po najnovejši meri 2555 metrov visoka; tedaj le 300 metrov manj kot Triglav. Omenjeni gospod je imel to pot za igračo. Rekel je: Drugi se na Prisank še poleti in z vodnikom ne upajo; jaz pa bom sam brez vodnika pozimi prišel. S sabo ni druzega vzel, kot močno okovano palico, nekaj malo jedila in par požirkov žganja; derez ali železja za na čevlje ni imel. Naročil pa je hišnim, da ob 7 zvečer bo že doma. —
Ali ura je 7, 8, 9, in tudi že 10; gospoda pa le ni! Kaj zdaj storiti. Vzdigne se 15 sosedov in ti gredo z bakljami, sekirami in vrvmi gospoda v Prisank iskat. O polnoči pridejo na planino pod Prisankom in res slišijo pogumnega hribolazca, ki je visoko nad njimi vpil in klical. Od planine so potrebovali še tri ure, da so prišli do njega. S sekirami so si sproti stopinje sekali v led, drugač bi ne bili mogli nakviško. In v kakošnem položaji so dobili hribolazca? Držal se je z rokami za skale, noge pa so se vpirale na nek prag, pod kterim je zijal propad. Ni mogel naprej ne nazaj. V to past je naš turist zvečer prišel, ko se je že tema jela delati. Da bi se rešil iz take nevarnosti, skušal je s palico stopinje v led narediti; ali pri tem se mu palica zmuzne in čez propad zdrči, od kodar je še le čez dolgo njen ropot zaslišal. Tako mu je palica naznanila, kaj tudi njega čaka, če bi se ne mogel nad propadom obdržati. Vtopljenec se prijema za slamnato bilko; tudi naš turist še ne obupa. Z nožem si seka stopinje, ali tudi nož gre za palico v propad. In zdaj nima druzega ojstrega orodja več, kot svoje nohte, pa kmalo mu začnejo prsti krvaveti; vsak poskus je zastonj! Med tem nastane noč in boré turist je obsojen, pod Prisankovem vrhom v strašni visočini in v mrzli zimski noči prenočiti. Če se količkanj premakne ali če od trudnosti zaspi, je njegov delež gotova smrt. Ali se bo pa mogel celo noč obdržati nad propadom? Ali mu ne bodo vsi udje otrpnili? Ali ne bo celo pred dnevom zmrznil, če se že v propad ne prekucne? Storil je, kar mu je pamet velevala. Dasiravno je še nekaj žganja pri sebi imel, ga vendar ni hotel piti, da bi ne zaspal. Tudi je neprenehoma pel, da bi se tako dramil. In ravno to vpitje je možem sled pokazalo. Čez tri dolge ure so še le priplezali do njega, ali bolj prav vrh njega, da so mu vrvi podali in ga kviško na gotova tla potegnili. Ta položaj je bil skoraj še bolj kritičen, kot cesarja Maksa na Martinovi peči; imenovani turist ga bo pomnil vse žive dni. Reči bi se pa pri tem tudi moralo s Šilerjem:
Der Mensch begehre nie und nimmer zu sshauen, Was die Götter verbargen in Nacht und Grauen!
(Dalje prih.)
Slovenec, letnik 12, št. 184, poned., 11. avgust 1884, str. 1-2 Listek – Spomini iz naših gorá (nad. – 5), 3. Nevihta v gorah
