Spomini iz naših gorá – 3

(Dalje.)

Pot od Radolne naprej do planine na spodnji Krmi je ravna in mehka, ker so večidel po travnikih hodi; le to, velika rosa je bila neprijetna, ki nam je vso obutev premočila. V dobri uri od Radolne smo dospeli do kočo na spodnji Krmi in tam smo profesorja pustili, ker se od tam steza vkreber začne vzdigovati in si ni upal v breg nas mlajših dohajati. Po kratkem oddihljeji in po prijaznem poslovljenji od profesorja se vzdignemo mi trije, jaz, doktor in bogoslovec, spremljani od domačega psička, proti zgornji Krmi. Kolikor višje se pot vzdiguje, toliko bolj ozka postaja dolina, toliko bližej stopajo skoraj navpične stene Erjovine na desni in Debele peči na levi. Na vsi ti poti lahko opazuješ neznano lep jek. Če namreč v skalovje zaupiješ, namesto enega glasu več glasov nazaj dobiš in se ti zdi, kakor bi kdo tvoje petje v pečeh z orgijami spremljeval. Tudi strel iz pištole, ktero je doktor večkrat sprožil, je mnogobrojno odmeval, kakor da bi vojaki po gorah streljali. S tako zabavo in ker nismo bili še preveč trudni, smo v dveh urah dospeli do Zaspiških koč, ki so v zgornji Krmi. Malokje na široki zemlji je morebiti kak kotiček tako skrit in pozabljen, kot ta kotel, v kterem imenovane koče stoje. Krog in krog visoke peči in razmetano skalovje, peščene meljine in z borovičjem slabo obraščena brda, to je puščava, kakor si hujši misliti ne moreš. Vendar pastir, kterega smo v koči dobili, romantičnega svojega položaja kar nič ne čuti, ampak je zadovoljen, če mu ovce preveč po robeh ne vhajajo, da zamore mirno v koči sedeti in tobak puhati. Ker mu je doktor brž smodko ponudil, je postal vesel in zgovoren in ni vedel, kako bi nam postregel. Vendar nismo druge postrežbe potrebovali, kakor da nam je mrzle vode prinesel iz bližnjega studenca. Z jedjo in drugo pijačo smo bili tako zadostno preskrbljeni.
Od te koče se začenja zares težavna in silo strma pot na Velpolje (Visokopolje) in tu ni nič preveč rečeno, da se lahko večkrat v koleno vgrizne, kdor po teh pragovih pleza. Pokazal sem tedaj tovaršema, kaj nas čaka, tudi sem jima povedal, da smo zdaj komaj na polpoti do triglavsko koče, da bo zdaj solnce najhuje pripekalo (bilo je okoli 9. ure) in konečno sem jima dal na izbiranje, ali da se vrnemo, ali pa da naprej koračimo. Ker sta so za slednje odločila, smo jo mahnili v goro, ki nam je kar pod nogami rastla. Večkrat je bilo treba postati in oddahniti si; pa ker se tudi počasi daleč pride, smo tudi mi do vrha ali bolj prav rečeno do roba priplezali. Opomniti moram namreč, kako se človek v teh gorah moti. Če od spod gleda na kakšen rob, si misli, da bo plazenja konec, kadar tja gori dospe. Ali ko gori pride, se mu naenkrat še več in še viših takih robov pokaže in kar ga najbolj potlači, je pa še to, da nobeden teh robov Triglav ni! Vendar smo pridši na ta rob vsaj to dosegli, da je zdaj pot nekoliko časa po ravnem peljala na Velpolje, kjer se strinjati /strinjata/ poti iz Bohinja in Mojstrane. Bilo je okoli poldneva, ko smo prišli na Velpolje. Tam smo dobili starega Šesta, čakajočega na sina, ki je nekaj turistov peljal na Triglav. Od tukaj se potrebuje še dobro uro do triglavske kočo. Če tudi že precej trudni, vendar veselo nastopimo še zadnjo strmino, ki se vzdiguje med dvema skalnatima stenama. Kdor bo tukaj hodil, naj ne pozabi jek poskušati, ker je neizrečeno čist in prijeten; le pod malim Triglavom sem še lepšega slišal.
Do tukaj jo šlo še vse dobro. Ali ko pridemo na prvi rob vrh Velpolja, smo so prehitro na levo obrnili, namesto da bi bili še kake pol ure nakviško in bolj na desno proti severu šli. Ker te zmote nisem precej zapazil, smo vedno dalje od prave poti zašli. Ko čez kake pol ure svojo zmoto spoznamo, sklenemo počiti in pokrepčati se, potem pa nazaj na pravo pot in na kviško do koče iti. Pa ta zmota nas je ob vso dobro voljo pripravila, še jesti se nam ni ljubilo; govorili smo malo, mislili smo pa vsak svoje. Doktor je nekaj mrmral v brado, vendar pa sem toliko razločil, da je rekel: Brez vodnika ne kaže iti v gore. (Pri teh besedah sem se jaz za ušesi popraskal.) Pa imelo je še kaj hujšega priti. Ko tako molče sedimo, kar se pridrve od Bohinja in od Konjske planine gori strašne megle in nas naenkrat tako obdajo, da smo komaj drug druzega videli. Zdaj nismo smeli nič časa zamuditi. Hitro skočimo pokonci in kmalo pridemo do kraja, kjer smo popred iz prave poti krenili. Tu srečamo vodnika Šmercevega Fronca iz Mojstrane, ki je nekega turista peljal in ki nam je tudi našo zmoto razjasnil. Povabil nas je s sabo in obljubil, da v dobri pol uri smo pri koči. Ali doktor ni bil več pri volji in tudi ni kazalo do koče hoditi, ker Triglava zavoljo goste megle tako ne bi bili videli, časa bi pa vendar precej zamudili. Spustimo se toraj navzdol; jaz naprej, una dva za menoj. Pot nazaj je bila dokaj težavna, posebno za doktorja, kteremu so se visoke pete po strani obrnile in ga v hoji zelo zadrževale. Opomniti pa moram, da smo nazaj grede bolj tiho in nekako pobiti hodili; ni bilo tistega vriskanja in streljanja, kakor gori grede. Misel, da smo toliko trpeli, svojega namena pa vendar ne dosegli, nas je tlačila. Še le ob 6. uri zvečer smo prišli do profesorja na spodnji Krmi, ki nas je že težko pričakoval, misleč, da smo bili na malem Triglavu, ali pa, da se nam je kaka nesreča pripetila. Ali kako se začudi, ko mu povemo, da nismo videli ne koče ne Triglava!
Ko smo si na Spodnji Krmi nekoliko počili in pokrepčali se, hitimo proti domu, kamor smo še le z nočjo vred neizrečeno trudni in shojeni prišli. Pri večerji se nam ni ljubilo ne jesti, ne govoriti. Gledali smo, da pred ko pred pridemo v posteljo, dasiravno tudi spanje ni bilo mirno. Posebno doktor se je premetaval sem in tje; zdelo se mu je, da pleza čez visoke peči, ali da visi nad globokimi prepadi. Tudi govoril je v spanji, morebiti je pravil, da brez vodnika no hodi v gore!
Po vsem tem je očitno, da nam je ta izlet popolnoma se pokazil. Posebno nas je pa to bolelo, da smo 14 ur po večidel hudih in strmih potih hodili, pa namena nismo dosegli, koče in Triglava nismo videli!
Doktor je krivdo na mene zvračal; jaz pa nisem hotel biti kriv, ampak sem našo nesrečo drugim uzrokom pripisoval.
— Kdo zna, sem rekel, če nam ni zato spodletelo, ker smo zjutraj najpopred žensko srečali? In tudi moja majhna zmota, ko smo bili že tako blizo koče, bi se bila kmalo popravila , da nas ni megla dobila. Če je Benedek zgubo pri Kraljevemgradcu klumski megli pripisoval, zakaj bi jaz naše nesreče ne smel Triglavski megli pripisovati? —
Najpoglavitniši vzrok naše nesreče pa je bil doktor sam, ki je celo pot po Krmi s pištolo streljal. S tem namreč je gorskega škrata zbudil in ta je v svoji jezi tako gosto meglo poslal, da nas je zmotil. Zadovoljni smemo biti, da nas ni še s kakšno nevihto napadel. Pa tega mi popred nismo vedeli, še le pozneje, ko sem Valvazorja prebiral, sem v 4. bukvah na strani 562 na to prišel. Valvazor namreč piše:
»Von den wunderlichen Eigenschalten des Berges Kerma.
Zwischen Moisterna und Pflitsch in Ober-Crain stellt sich der hohe Berg Kerma, dem Lande Crain und dem Ländlein Pflitsch ins Mittel, als gleichsam ein Schiedsman. Derselbe hat dieses Merkwürdiges an sich, dass auf seiner Höhe im Heu-(Juli-)Monat der Tag gar lange wahret, also dass man nicht viel länger als eine Stunde spühren kann, wie die Nacht abgenommen und hernach der Tag zunehmen werde.
Viel Merkwärdiger ist aber dieses Folgende: Wenn Jemand oben auf diesem Berge mit einer Geissel oder Peitschen um die Mittagszeit schnallzt oder klatschet, alsdann wird unmittelbar und allsofort ein Ungewitter von Donner und Hagel erfolgen, obschon der Tag noch so heiter und klar wäre. Wie seltsam und unglaublich solches auch dem verständigen Leser vorkommen dürffte; so ist es doch kein blosses Gerücht oder Geticht, sondern die Gewissheit. Und darf man nicht gedenken, dieselbe allein wurde durch die Aussage der Umher-Wohner authorisirt: denn Herr Joh. Baptista Petermann und Herr Laurentius von Rechbeg, beide Doctores der Medizin, haben solches vor Jahren selbst persönlich gesehen.
Aus was für ein Grund solches herrühre, mögen verständige Naturkundigen untersuchen. Ob vielleicht in der umliegenden Gegend oder in diesem Berge selbsten einige gar subtil- und leichtflüchtige mineralische Dünste durch den starken Streich und Knall, welche die Peitsche oder Geissel der Lufft giebt, aufgerährt, sich schnell in die hohe Lufft schwingen und nachdem sie mit den Dünsten derselben verstärkt worden, oder auch durch ihren seibsteigenen Hitz und Trukne, oder blähende Eigenschaft mit obiger Lufft-Kälte einen Streit angefangen, dadurch Hagel oder Donner erregen.
Allein, weil solches nur um Mittags-Zeit geschieht, dass die klatschende Grissel ein Ungewitter zuwegen bringt, wird die Sache verdächtig und dieser Glaube sehr geschwächt, dass sie sich sollte in den Grenzen der Natur noch aufhalten. Denn in der Mittagszeit pflegen sich, wie man sagt, an unheimlichen Oertern bei Tag die Gespenster am meisten zu rühren. Wer weiss, ob nicht etwann vor diesem ein zauberischer Wetter-Macher mit dem Satan dieses Bund-Zeichen abgeredet, der Teufel darauf ein Wetter erwecken, und das umliegende Land damit beschädigen sollte?
Jedoch will ich dieses eben nicht für eine Unbefehlbarkeit hiemit verkaufen, dass das Ungewitter auf diesem Berge Kerma vom Teufel erregt werde, sondern allein als eine Vermutlichkeit.«

Da poleti o vročih dnevih v Triglavskem gorovji posebno okoli poldneva rada nevihta nastane in se dež pokadi – to res skušnja potrjuje. Ali k temu ni treba nikakoršne copernije, kakor so takratni prebivalci Valvazorju pravili in je tudi sam verjel; ampak to pride od snega, ki se od vročine tajati in sopare delati začne. Zato se nevihte le bolj gora drže in malokdaj v Savsko dolino pridejo. Nastanejo pa, naj kdo z bičem poka ali pa ne. Toliko v popravo Valvazorjevih strahov!
Da pa najini prepir do konca priženeva, ljubi doktor, moraš iz tega Valvazorjevega kapitelna spoznati, da si ti naše nesreče bolj kriv, kakor jaz. Ko bi ti streljal ne bil, bi škrat ne bil megle naredil, in mi bi bili kočo in Triglav videli. Toraj pridi zopet k nam, in bova šla zopet skoz Krmo do koče, samo to ti povem, streljal mi ne boš več! In da bo vsa takratna družba skup, povabila bova tudi nekdanjega bogoslovca, ki zdaj kot kaplan na Dolenjskem nekje duše pase. Namesto Pinčeka, ki ga ni več, bo pa Kastor šel z nami; in če le drugače ne boš hotel, tudi kak skušen vodnik! Toraj na svidenje! (Dalje prih.)

Slovenec, letn. 12, št. 172, poned, 28. jul. 1884, 1-3, Listek, Spomini iz naših gora, 2. Še enkrat Triglavska megla. (nad. – 4)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja