Razmejevanje odgovornosti in preostalega tveganja – Deželno sodišče v Oberlandu je danes izreklo sodbo v primeru lavinske nesreče
V Švici se je (v sredo, 12. avgusta 2026) več kot tri leta po tem, ko je plaz 21. marca 2023v dolini Rychenbachtal blizu Meiringena pod severno steno Wellhorna zajel in pokopal dva najstnika: umrla sta Emily Franciose iz Vaila v Koloradu in britanski študent Archi Harvey, začelo sojenje dvema odgovornima, ki sta vodila nesrečno smučarsko turo s skupino dijakov internata. Dogodek je sprožil vprašanja, ki se v gorah pojavljajo vedno znova: kje je meja med strokovno presojo vodnika in neizogibnim preostalim tveganjem, ki ga v gorah nikoli ni mogoče povsem izključiti.
tagesanzeiger.ch … Današnja razsodba ima tudi znatne finančne posledice. Pogojno denarno kazen v višini 150 dnevnih postavk po 90 švicarskih frankov, kar skupaj znaša 13.500 frankov, z dveletno preizkusno dobo. Prav tako mora gorski vodnik staršem obeh žrtev plačati po 20.000 švicarskih frankov odškodnine skupaj z obrestmi. Poleg tega mora zasebnim tožnikom plačati odškodnino za pravne in sodne stroške. Skupni sodni stroški znašajo približno 50.000 švicarskih frankov. Oproščenemu sovodniku se prisodi odškodnina v višini približno 20.500 švicarskih frankov.
Sodišče je presodilo, da je glavni vodnik ture pri drugi smučarski vožnji sprejel odločitev, ki je presegla mejo dovoljenega tveganja. Čeprav je bil potek ture v veliki meri nesporen, je bil po mnenju sodnika ključni trenutek prav razlika med prvo in drugo vožnjo. Na posnetkih je bilo jasno videti, da je prva linija smučarje vodila stran od najstrmejšega dela pobočja, medtem ko je bila druga speljana tako, da je udeležence skoraj povabila v izpostavljen, zelo strm del severnega pobočja – prav tja, kjer se je sprožila lavina.
Strokovno mnenje Inštituta za sneg in plazove (SLF) je opozarjalo na alpski problem starega snega nad 2200 metri, ki ga ni mogoče zanesljivo ocenjevati zgolj po klasičnih opozorilnih znakih. Manjkajoči »wumm« zvoki ali razpoke v snežni odeji niso pomenili, da nevarnosti ni bilo. Testi, ki jih je vodnik opravil na terenu, po oceni sodišča niso zadostovali, da bi izključili tveganje, še posebej ob dejstvu, da je pod strmim delom pobočja ležalo izrazito izpostavljeno teren, kjer bi vsak zdrs imel hude posledice.
Sodišče je poudarilo, da bi vodnik moral preprečiti, da bi skupina zapeljala v ta del pobočja. Bolj zadržana izbira linije, jasna omejitev smučarskega koridorja ali individualna vožnja bi tveganje zmanjšali. Šlo je za napačno odločitev, ne za namerno ravnanje, a posledice so bile tragične. Vodnik je bil zato obsojen na pogojno denarno kazen, medtem ko je bil so-vodnik oproščen. Sodišče je presodilo, da je smel zaupati strokovni presoji izkušenejšega kolega in da ni dokazano, da bi njegova intervencija spremenila potek ture.
Sodba ima poleg spoznanja za krivega večkratnih obtožb zaradi umora iz malomarnosti tudi finančne posledice: vodnik mora družinama obeh žrtev plačati odškodnino, poleg tega pa nosi stroške postopka. So-vodnik, ki je bil oproščen, prejme povračilo stroškov.
Vprašanje, ki ostaja, je staro: kje se konča strokovna presoja in začne neizogibno tveganje, ki ga v gorah nikoli ne moremo povsem odpraviti. Primer odpira pomembno razpravo o mejah odgovornosti v gorskem vodništvu, še posebej v razmerah, ko se lavinska nevarnost spreminja razmeroma hitro in ko se od vodnikov pričakuje, da sprejemajo odločitve v realnem času na podlagi nepopolnih informacij. Sodba potrjuje, da se dolžna skrbnost ne meri le po objektivnih razmerah, temveč tudi po presoji vodnika – in da je meja med »preostalim tveganjem« in »nevarnim ravnanjem« lahko zelo tanka …
