Filma o prijateljstvu, tveganju in ceni, ki jo plača dokumentarist
Novi dokumentarni film Marcina Koszałke, Filar, je nastal iz enega najbolj tveganih in hkrati najbolj osebnih projektov v poljskem alpinizmu zadnjih let: prostega solo plezanja smeri Filar pod previsom Wielkiego Okapu (najtežji raztežaj v tej različici iz leta 1985 je poimenovan Mały Okap in ocenjen s stopnjo VII+), ki ga je pri 64 letih izvedel Andrzej Marcisz. A film ni le zapis izjemnega vzpona – je zgodba o prijateljstvu, staranju, odgovornosti in o tem, kako daleč lahko gre dokumentarist, ko spremlja človeka, ki tvega življenje.
Koszałka se po letih igranega filma vrača k dokumentaristiki – a sam pravi, da je to morda njegov zadnji nefikcijski izziv. Razlog je preprost: cena, ki jo plačaš, ko snemaš resničnega človeka v resnični nevarnosti, je ogromna. V intervjuju na radiu Krakow pove: »Gdyby Andrzej zginął, byłbym skończony.« Če bi se Marcisz med plezanjem smrtno ponesrečil, bi bil Koszałka v očeh dokumentarnega sveta »morilec s kamero«.
Marcisz je preplezal eno najtežjih in najbolj izpostavljenih tatrskih linij – 55 metrov navpične in mestoma previsne stene (celoten vzpon 200 do 220m), krhke, nepredvidljive, kjer se lahko vsak oprimek odlomi. Brez vrvi, brez čelade, brez telefona. Koszałka poudari, da v tej starosti podobnega free‑solo prehoda ni zabeležil nihče: »Nikt takiego przejścia w podobnym wieku nie dokonał.«
Koszałka je moral ekipo zbrati v poldrugem dnevu. Obvestil je TOPR (gorske reševalce), da so bili pripravljeni na morebitno intervencijo. Pred snemanjem je imel nočne more, v katerih je videl telo alpinista, ki ga je dan prej pokazal reševalec – kot opozorilo, kaj se lahko zgodi.
Koszałka priznava, da je moral »razpravljati« svojega protagonista, da bi film imel emocionalno jedro. A hkrati je moral paziti, da ga ne uniči: »Granica moralna u mnie jest taka, że na pewno nie doprowadzę, by bohater został skrzywdzony.«
Marcisz in Koszałka se poznata skoraj 50 let. Njuna zgodba je zgodba generacije, ki je odraščala v »zlati dobi« poljskega alpinizma. Koszałka je kot mlad plezalec občudoval Marcisza, kasneje pa je postal njegov filmski spremljevalec, sodelavec in prijatelj.
Ta bližina je film naredila mogoč – a tudi nevaren. Oba priznata, da sta se njuni ženi odločno uprli projektu. Marcisz: »Żona powiedziała mi, że przychodzi 50. rocznica wspinania i żebym przypadkiem nic nie wymyślił.« Koszałka: »Moja żona uważała, że nie powinienem tego filmować, bo to nakręca Andrzeja.«
Film odpira vprašanje, ki ga je že Kieślowski postavil: Ali ima dokumentarist pravico slediti resnici, če s tem tvega življenje ali dostojanstvo svojega protagonista?
Koszałka pravi, da je bil pripravljen na moralni napad, če bi se zgodilo najhujše. In da ga je projekt stal ogromno: psihično, čustveno, profesionalno.
Filar najbrž ni film o heroizmu. Je film o tem, kako se moški v poznih petdesetih in šestdesetih letih soočajo z lastnimi mejami, s staranjem, z neuresničenimi ambicijami in z željo, da bi še enkrat naredili nekaj »velikega«.
Marcisz je svojo »wisienko na torcie« našel v free‑solu. Koszałka pa v filmu, ki ga je skoraj stal kariere.
Premiera je predvidena na Krakowskem festivalu dokumentarnega filma.
