Jutro, 8. julij 1941
Pretekli teden je otvoril svojo 8. samostojno razstavo slikar Edo Deržaj. V prostrani dvorani palače Bata je razstavljenih 70 njegovih del — kolikor jih je bilo pač mogoče stisniti na okusno drapirane stene. Prvič je Deržaj razstavil svoja dela leta 1934. na mednarodni razstavi v Londonu, drugič leto pozneje v Ljubljani, tretjič v Beogradu 1936, četrtič v Ljubljani, petič v Zagrebu, šestič v Ljubljani, sedmič in osmič pa dvakrat po vrsti v Zagrebu — vsakokrat sam.
Po ogledu razstave sem sklenil pogovoriti se z razstavljalcem, in na vprašanje o načrtih in nazorih, mi je Edo Deržaj pripovedoval:
Kakšne načrte imam za bodočnost? Delal bom, delal, delal. Čim se razmere malo urede, bom spet razstavil. Tudi na slikovnice za otročičke še zmerom mislim. Zdi se mi, da je to najlepše in najkoristnejše delo za slikarja. To vam je občinstvo!
Pogledi na slovensko umetnost?
Če se ne motim, se je o tem vprašanju že veliko razpravljalo. Mnogo pozitivnega, še več pa negativnega je bilo o tem slišati in brati ob raznih priložnostih. Zato si skoraj ne upam odgovoriti na stavljeno vprašanje, le nekaj značilnih dejstev bom navedel. Naša upodabljajoča umetnost je še od sile mlada. Saj smo komaj letos obhajali štiridesetletnico tistega dne, ko so se naši mojstri predstavili prvič Ljubljančanom s svojimi deli. Pestra vrsta jih je bila in prav dobro so se razumeli, Čeprav si v načinu izražanja, dojemanju, smereh, podajanju itd. niso bili prav nič sorodni. Zapozneli pobidermajerec je skušal razumeti revolucionarnega impresionista, le-ta je cenil prizadevanja tovariša, privrženca secesije, in vse je bilo lepo m dobro. In prav nič se niso spoštovali po študiju in »licencah«, t. j. diplomah. (Sicer pa jo je malo kdo imel!) Pa so vendar dali Slovencem pravo, pristno slovensko upodabljajočo umetnost.
Da, slovenska likovna umetnost je samonikla, čeprav so nam mnogi skušali dokazati, da je sploh nimamo. Sicer pa, kaj bi — so ljudje, ki namerno in načelno odklanjajo vse pozitivno. Ti in taki so videli epigona tam, kjer bi človek najmanj pričakoval. Z novimi rodovi so se pojavili novi talenti z novimi hotenji in novimi stremljenji. Število slovenskih likovnikov je naraslo, med njimi pa se je raznesla ljulika — stanovska zavist … O tem poglavju bi se dalo marsikaj povedati, a zdi se mi, da ni vredno govoriti, ker je prenezanimivo. Škoda le, da je prav zavoljo tega nastal razkol tam, kjer bi bilo skupno delo najbolj potrebno. Vendar — vrnimo se k jedru samemu. Slovenska upodabljajoča umetnost na splošno raste in zajema iz sebe, čeprav se na ustvarjalcih poznajo odtisi prstov tistega, ki jih je pomodeliral. Seve, pri prvem bolj, pri drugem manj. To, kajpada, velja bolj za mojstre. Mi nebogljenci še ne pridemo v poštev, pred nami je še dolga pot. Da, dolga še, trnjeva pot, posuta s črepinjami razbitih oštarijskih steklenic. In tam nekje izza oglov hiš je že vnaprej slišati: Kaj boš, začetnik, diletant itd. Vendar — kaj sem hotel reči, o čem govoriti? Da, približno taki so moji pogledi na slovensko umetnost. Upam pa, da jih bom mogel kdaj korigirati.
—mir.
