Jutro, 13. julij 1941
Vsakemu našemu kulturnemu delavcu, ki v sedanjih časih javno nastopa in s tem izpričuje našo voljo do duhovnega tekmovanja z drugimi narodi Evrope, moramo biti hvaležni. Danes vidimo v njem bolj ko kdaj važnega glasilca našega hrepenenja po življenju.
Minule dni je otvoril razstavo svojih novejših del Edo Deržaj, ki Ljubljančanom ni več novinec. Po svoji zadnji veliki razstavi v Jakopičevem paviljonu je priredil še v Zagrebu kolektivno razstavo svojih del. Znano je, da ga je tamošnja kritika prav prijazno sprejela.
Priznati treba, da je Deržaj, ki je mlad a prepojen z željo po napredovanju, od zadnje razstave do danes znatno napredoval ter da je na najboljšem potu, da se otrese začetniškega tipanja v vseh mogočih smereh. Kolekcija olj, akvarelov in guašev, ki nam jih razkazujejo sedaj v lični sobi Batine palače, učinkuje prav ugodno zbog svoje enotnosti v tehniki in morda tudi zaradi izbranih motivov. Med slikami prevladujejo planinski motivi, ki vedo mnogo povedati o lepoti slovenskih gora. Njim se pridružujejo pejsaži iz Ljubljane in njene okolice. Seve ne manjka tudi »mrtve narave«, posebno cvetja, ki je za slikarja vedno hvaležen objekt za študij barv in oblik.
Deržaj se pa zelo rad loteva tudi figuralnih skupin v zvezi z intirierom. V tehniškem pogledu so sedanja Deržajeva dela zelo enotna ter so izdelana izključno z uporabo čopiča v dokaj širokih potezah. Uporaba barvnega soglasja pa se mi ne zdi tako dosledna. Med tem ko se mu je v nekaterih interierih in krajinah posrečilo najti presenetljivo barvno umerjenost. a ponekod tudi efektna in dobro preračunana barvna nasprotja, se v drugih slikah pojavlja neka neutemeljena raznobarvnost, ki posebno zaradi sosedne uporabe toplih in hladnih tonov zmanjšuje iskani učinek.
Med olji je nekaj prav uspelih figuralnih skupin. Tako na pr. Molitev (2) s svojo efektno uporabo cinobra. To močno rdečilo slikar sploh rad uporablja, posebno v prijetni zvezi z rjavimi tintami. Naj omenim samo sliko Orient (68), ki žari v svojem sončnem sijaju in Ob ognjišču (22), ki je zaradi rdeče-rjave barvne enotnosti prav prikupna.
Med planinskimi slikami so pač najbolj uspele one, pri katerih se ni bilo treba truditi s »portretiranjem« značilnih gorskih oblik, marveč je slikarja mikala barvna lepota drugače morda manj pomembnega motiva. Tako je zelo uspela Pomlad na Krvavcu (7), enako enostavna in mirna slika Smreke (21), drobna veduta Korotan (29) in še več drugih. Triglav iznad Velega polja (18) pa kakor da ni kamnit; rajši bi ga videl obešenega bolj v zatišju. Še manje soglašam s Poliškim Špikom (30), ki bi bil smel izostati iz razstave. Zelo efektna je Ljubljana v soncu (45), čeprav so oblaki nad njo nekoliko težki.
Med akvareli, ki so tudi krepkopotezni, je Po nevihti (35) posebno uspel, od guašev bi pa postavil na prvo mesto Zimo na Barju (52). Z imenovanjem nekaterih del, ki so mi vzbujala posebno pozornost, seveda nočem odvračati pozornosti od ostalih del, ki so vredna, da si jih ljubljansko občinstvo dobro ogleda. Deržaj je na najboljši poti, da se uvrsti med vidne slovenske slikarje. Njegova pot gre navzgor!
—nt—
