V ranem jutru se zbirajo planinci in nedeljski izletniki pred avtobusi ter ljubljansko železniško postajo — v skrbeh za vreme, ali bo, ali ne — brez dežja.
»Kam pa Vi? V Iški Vintgar?«
»Na Dolenjsko!«
Zopet drugi s prvima izletoma SPD na Kurešček in na Krim — ljubljanskega vremenskega preroka. In tako so se v megleno nedeljsko jutro odpeljali z vlaki, avtobusi, kolesi, deloma pa odšli peš v razne kraje, na hribe ter na »gore« Ljubljanske province.
Majhna, a prijetna družba je izstopila na železniški postaji Preserje ter jo mahnila mimo počivajočih italijanskih vojakov izpod železniškega mostu po stari cesti, da se popne na Krim. Številni izletniki in romarji hite k romarski cerkvi Matere božje sedem žalosti na Žalostni gori, kjer bo pel slovenski novomašnik prvo sveto mašo pred pozlačenim lesenim, baročnim oltarjem — s prošnjo za svojo srečo in za svoje ter svoj rod, ki se bo zgrnil pod lipami pod cerkvenim obzidjem. Meglene koprene zakrivajo razne poglede in razglede, ko jih za hip pretrgajo zlati prameni ter obsijejo še Sveto Ano in Svetega Jožefa, ki zlati božje oko nad glavnini oltarjem . Meglene zavese se trgajo … naš rod roma tako rad na to goro.
Ob poti leži granitni kvader — spomenik ponesrečencu, pred njim vaza svežih vrtnic in julijskih cvetlic z naših polj in kmečkih vrtov, nato dalje mimo obnavljajočih se kmečkih domov vasi Preserje. Skoraj vsak dom prezidava in povečuje okna v svet. Ob poti namesto gorenjskega plota zid, zložen iz kraškega kamna. Negotovo vreme se zboljšuje nad Ljubljanskim poljem in barjem, v ozadju slutimo Julijske in Savinjske Alpe z narcisnim poljem Kararavank.
Pod nami se je pokazalo majhno, stalno Presersko jezero, okroglo kot zagonetno oko, zroče v nejasno nebo. V njem da leži ogromen zmaj, z glavo pod Sveto Ano, z repom pod Krimom, in kadar v jezi z njim zamahne, se Krim pooblači in strašna nevihta s povodnijo zalije vso dolinico v veliko jezero, globoko, temno, polno rib in rakov. Ob njem ti oko razloči prav majhno kopališče, ki bo v poznejših urah sprejelo sonca, zraka in vode željne kopalce. Po gozdnem kolovozu, preko cvetočih senožeti se dvigamo proti Planici, vasici dveh kmetov.
Klop pred kmečkim domom po eno in pol urni hoji naravnost izziva za zajtrk, bolj suhi nahrbtniki se razvezujejo, žejni pa vprašujejo kmetico Vidmarjevo: »Ali imate kaj mleka? Jajc, masla?«
»Naše gospe (krave nam reč) so šle na planino, a se z izleta še niso vrnile. Jajca in drugo pa rabim za naše kosce.«
»Blagor koscem,« nam je ušla nevoščljiva želja. Toda nekaj svežega mleka smo vendarle dobili pri sosedu. Za sosedom stoji v nedeljski osamljenosti cerkvica svetega Tomaža, kjer da je hotel nekoč krimski medved raztrgati ižanskega grofa, ta pa je v stiski obljubil svojemu patronu sezidati planinsko cerkvico, po srečni rešitvi pa je izpolnil svojo zaobljubo.
Pot nas vodi mimo senožeti v Lužno selo, dalje skozi smrekov in mešan gozd po kamnitem kolovozu navzgor. Ob njem vabijo rdeče jagode. Od križišča poti iz Preserja in Brezovice te vodijo nove markacije strmo po krimskem pobočju na cvetoče sedlo in na sam vrh Krima, na Turn s triangulacijsko piramido na višini 1107 m. Žal zaradi motne soparice in megle nismo videli znanega razgleda na Ljubljansko barje z belo Ljubljano, niti Savinjskih in Julijskih Alp, zavito v koprene, le proti jugu je nekoliko jasnejši razgled na Turjak, Kurešček, v daljavi Snežnik, Nanos …
Zaradi močnega vetra smo se podali na sedlo pod vrhom v zavetje drevja, kjer je divji lovec v ranem nedeljskem jutru končal življenje mladi srni. Polomljene veje, pohojena trava, koža in drobovje priča o lovski tatvini. Poležemo med arniko in drugo planinsko cvetje. Po počitku pa smo se podali proti Gornjemu Igu, deloma po novi planinski cesti, ob kateri je vneta jagodičarka videla vedno vse rdeče, a bilo je le nekaj jagodnih listov ter dve, tri jagode. Iz Gornjega Iga smo si poiskali še novo bližnjico po strmem pobočju v Iški Vintgar.
Ležeč pri prvem zavetišču SPD, ob bistri Iški ti uhajajo misli k Blejskemu in Pohorskemu Vintgarju k strmim stenam Komarče, k alpskim dolinam in pobočjem, kjer stoji 68 planinskih domov in koč. Pri cvičku in v hladni kopeli smo se spominjali lepih izletov … Poseben avtobus nas je popeljal preko Ljubljanskega barja. Bila je res lepa nedelja.
Slovenski dom, 15. julij 1941
